Podbrdo, 15.6.2013

Obetal se je lep dan. Naredil pa se je odličen. 😀 Zakaj in kako pa…

Na kratko: odlična družba, organizacija kot “se zagre”, srčni prostovoljci in razgledi za milijon dolarjev. 😀

Na dolgo pa: Spet nas je pot vodila v Baško grapo, tokrat na pravi maraton…z nekaj dodatka seveda. Že ob prispetju v Podbrdo je bilo v zraku čutiti vso pozitivno energijo in nasmejanih obrazov ni manjkalo. Čeprav smo bili kar zgodnji je bilo le s parkiranjem majčkeno “telovadbe”, ampak se je tudi to kmalu uredilo. 😉 Drugače pa je vse potekalo “kot po maslu”. 😀

Tako dvignemo številke in že sledijo še zadnje priprave. Ura itak ponovno beži z dvojno hitrostjo, tako smo mogli na koncu že kar malo pohiteti. Sledi še oddaja garderobe in že smo na štartu. Adrenalina v zraku pa za izvoz. 😀

Še zadnje sekunde in že gremo, leteči štart. Tako skozi Podbrdo tečemo v strnjeni koloni, potem pa se začne “zares” … no ja kakor za koga…hehehehe 😀

Začetni “novi” kilometri potekajo najprej po makedam cesti in nato po mulatjeri. Prave strmine ni in pravi užitek je teči. Uberem svoj tempo in to je to…uživam maksimalno. Juhuhu… 😀

Pri lovski koči se pot priklopi na “staro” verzijo GM4O in sedaj vem kaj vse me čaka. Lepo se vzpenjamo proti Kobli. Rišejo se fantastični pogledi. Da bi človek vriskal od veselja. S tempom nič kaj ne pretiravam, saj vem, da je še kar nekaj kilometrov in višincev pred mano. In kar nekajkrat sem na GM4O že pošteno “plačal” svoj davek za prehiter štart. 😉

Do Črne prsti tečem/hodim večinoma v družbi in oblikujejo se že posamezne skupince tekačev s približno enakim tempom. Sledi vzpon na sedlo pod Črno prstjo, kjer si privoščim hitro “malico” ob odlično založeni okrepčevalnici in že sledi spust.

Ponovno uberem svoj tempo in tudi s spustom nič kaj ne pretiravam. Že čez 14 dni je na sporedu Lavaredo Ultra Trail® in kakšen zvit gleženj ne bi bil prav lepa popotnica…hehehehe. 😀 Pot gre sedaj malo “gore malo dole”, priklopim si še mp3 za “ozadje” in juhuhuh… 😀

Čeprav imam oprtano “kamelco”…

…si na okrepčevalnicah redno privoščim pijačo in še kakšen dodatek, saj je sonce že prav pošteno zasijalo in nas ogrelo. 😀  Razgledi pa…ni besed. 😀 In seveda pogled zanese tudi na “sosednji” Porezen. Uf, visok je…hehehe 😀

Kmalu se prične spust v Hudajužno. Tokrat kar presenetljivo hitro. 😀 V Hudajužni pa navijačev, da človek ne more verjeti. Res dvigne adrenalin, da ima človek občutek kot bi lebdel. Super ste! 😀

Pred finalnim vzponom od prijaznih prostovoljcev dobim še palice in že “grizem” strmino. Lepo počasi. Doooolga bo in res tudi je…heheheh 😀

Noge seveda že čutijo posledice vseh “kilometrčkov” ampak se ne damo…tudi Durnik bomo “zgrizli”. 😀 Na postojankah pa se mi kar zasvetijo oči ko zagledam coca-colo. Uf, kako je to pasalo. 😀

Še zadnji vzpon čez travnik…

…in najbolj slavni WC je tu. Ja, to je točka kjer se pot prevesi iz vzpona v ravnino oziroma finalni spust. Navijači pa ponovno poskrbijo, da noge postanejo peresno lahke. Hvala vsem! 😀

Še nekaj pijače in trenutek ali dva za razgled. Fantazija! 😀 In že se spuščam.

Nekaj minut spusta vse bp. Potem pa…no tukaj se bom rajši v jezik ugriznil. 😉 Začnejo se krči. Ja, spust bi znal biti še zelo dolg. Počutje sicer odlično le noge niso preveč za sodelovanje. Iz kamelce še posrkam kar je ostalo zraven pa vzamem še rehidracijski prašek, ki mi ga ponudi prijazni sotekomovalec. Tako gre moj spust bolj “po jajcih”, kot karkoli drugega. Nekajkrat me še prav pošteno “zategne”, potem pa se počasi stvari nekoliko izboljšajo.

Nekako gre, čeprav nikoli ne vem iz katerega grma bi lahko skočil kakšen “krč” v moje noge. 😀 Ceste pa kar ni in ni hotelo biti konec… 😉

Napovedovalca v cilju že dobro slišim in vem da sem blizu…še zadnji ovinki in…CILJ. Seveda pa brez poskoka ne gre. 😀

V cilju me pričaka še Andreja in slika je popolna. 😀 Neverjetno! Fantastično! 😀 Kakšno doživetje… 😀

In še ekipa kot se šika, skupaj v cilju… 😀

Seveda obvezna analiza ob kosilu v odlični družbi ni izostala 😀

Ni kaj, odličen dan v odlični družbi. Zato velika HVALA vsem na progi in ob progi, ki ste poskrbeli za vzdušje in za to, da smo se lahko podili po teh lepih krajih in uživali v naravi, pa če tudi je šlo na trenutke malo “na tenko” oziroma “na škrge”. 😀

In še nekaj tehnikalij, ki pa so glede na vse nasmejene obraze, vso pozitivno energijo in celotno doživetje pravzaprav drugotnega pomena pa vseeno :D. Za celotno pot sem porabil 4:43:05 in dosegel skupno 7. mesto. 😉

Celotni rezultati: http://www.timingljubljana.si/rezultati.aspx?IDtekme=2319&tip=B