Ljubljana, 26.2.2011

Wow…to je prvo kar mi pride na pamet in najbolj opiše tole našo dogodivščino, ki je bila tudi odličen trening za Western States Endurance Run. Že tretje leto zapored smo se tako družili in zabavali na Šmarni gori. Vem, marsikomu je težko razumeti, kako se lahko človek zabava in 12 ur kroži po Šmarni gori.

Začetek kot ponavadi točno ob 2:00. No, z Andrejo sva bila že kakšno urco prej tam, da sva pripravila vse potrebno, postavila mini okrepčevalnico »Pr`štengah« in vsem vztrajnim, ki jih ni premamila topla postelja, razdelila še štartne številke.

Še zadnje priprave in vpis v zvezek pri okrepčevalnici “Pr`štengah”

Prvi vzpon je, kot »običaj« veleva, zaprtega tipa tako, da smo se skupaj v temi povzpeli na vrh Šmarne gore, kjer pa nas je s čajčkom in drugimi dobrotami že pričakal Janzi. Lepo je bilo videti kolono lučk po pobočju Šmarne gore. Sledil je še vpis v zvezek in potem vsak po svojih zmožnostih v dolino.

“Nepričakovana” okrepčevalnica na vrhu 😀

Nočni vzponi imajo res poseben čar, hkrati pa neverjetno hitro minevajo. Ne vem, ali zaradi pričakovanja sončnega vzhoda, ki ga tokrat žal ni bilo v takšni obliki kot smo ga vajeni iz predhodnih let, saj je bilo vreme nekoliko oblačno, ali zaradi česa drugega. Ja, noč ima res svojo moč. V nočnem času smo bili edini obiskovalci Šmarne gore- čudno ne? 😀 ….in prav veselo je bilo ob vsakokratnih srečanjih na poti…pa še kakšno šalo smo “pihnili”  vmes.

Vzponi so si tako sledili en za drugim, tempo je bil kar močan in sem in tja sem že pomisli, da je morda vse skupaj prehiro za začetek, poleg tega pa smo prejšnji teden opravili več kot 100 km. Sem ter tja pa se je prikradla še misel, da bom davek za prehiter začetek še krepko plačal v zadnjih vzponih.

Še pred peto uro zjutraj so na Šmarno goro že prišli prvi obiskovalci, ki pa verjetno niti niso vedeli kaj se dogaja na »gori«. Sam sem takrat že petič obrnil na vrhu. Ob 5. uri pa je na vrhu vrata odprla tudi gostilna Ledinek, ki nas je ponovno razvajala s svojim čajem. In na tem mestu se moram še posebno zahvaliti gostilni Ledinek, da nas je tudi na vrhu Šmarne gore grel čaj.

Že se je zdanilo, punci pa še vedno vztrajata 🙂

Počasi se je začelo daniti in kjub temu, da nismo doživeli »pravega sončnega vzhoda« smo vseeno doživeli prebujanje narave. Petje petelina, čivkanje ptičev, itd. Vzponi so sledili, dobra volja in veselje pa sta kar »špricala«…kaj ne bi, ko pa je družba prava…hehehehe…

Kot bi mignil je bila polovica časa že za nami in ob 8.10 sem na vrh prispel že enajstič. Tako sem tudi vedel, da je časa dovolj in bom lahko letos naredil kakšen vzpon več, kot v lanskem letu.  Vmes je bilo potrebno še majčkeno poskrbeti za okrepčevalnico in »dotankati« čajček, potem pa spet v akcijo in v breg. 😀  Na vzponih 13. in 14. sem nekoliko spustil tempo, ki sem ga sicer vseskozi držal, saj se je nepričakovano oglasil želodec, ki ga je bilo potrebno umiriti. Kozarček in pol vroče juhe, ki jo je prijazno ponudila Nataša, je bil kot nalašč za to, kasneje pa je z juho postregel še Marjan. 😀 Ja, to je ena stvar, na katero sem tokrat pozabil. Hvala obema! Navijači na sončku 😀

Čas se je počasi iztekal, bližala se je druga ura in že se je začelo računanje koliko vzponov bi bilo še mogoče stisnit. Vmes se je celo majčkeno pokazal sonček, vendar pa vseeno posebne vročine ni bilo…hehehe… Počutje je odlično, razpoloženje tudi, tako tudi zadnji vzponi minejo hitro in z užitkom.  Tako, da računov za hiter začetek na srečo ni bilo potrebno “polagati”. Pred zadnjim vzponom z Andrejo še pospraviva okrepčevalnico »pr`štengah«, stvari  naloživa v avto in že smo v bregu proti vrhu.

Na vrh prispemo »tik pred zdajci« oziroma tik pred drugo uro, tako, da se še zadnjič vpišemo in….zmagali smo… 😀 Na vrhu je bila večina že zbrana in seveda analiza ni izostala. Skupaj smo tako še nazdravili, gostilna Ledinek pa nas je postregla še s slastnimi »miškami«. Hvala!

Analiza seveda ni izostala 😀

Za konec pa: zahvala gostilni Ledinek za prispevek k izvedbi projekta s čajem in miškami…njam…njam… in zahvala tudi Erotu za pomoč “iz ozadja”. 😀 Čestitke vsem za prav vsak vzpon na Šmarno goro. Hvala vsem, tako vztrajnežem kakor “navijačem”, ki ste nas prišli pozdravit in smo tako skupaj naredili čudovito noč/dan, kajti res je lepo videti toliko nasmejanih obrazov, dobre volje, veselja in pozitivne energije… 😀 In zato »ni vrag«, da tudi v letu 2012 kakšne ne »ušpičimo«… 😀

Gasilska (Foto: MatjazV)

In še nekaj statistike: opravil 19 vzponov, cca. 66,5 km in 6840 metrov višinske razlike.