12 ur Rekorda Šmarne gore 2012 – poročilo

Ljubljana, 25.2.2012

Letos nam je uspela že četrta izvedba tega zanimivega druženja na Šmarni gori, ki hkrati pomeni tudi preizkušnjo lastnih meja.

Neverjetno je, kako živahno je lahko še pred drugo uro zjutraj pod Šmarno goro. :D Zbralo se nas je preko 50 udeležencev vsi vedoželjni, kaj nam bo prinesla noč. Pozitivno energijo je bilo že takoj čutiti in takoj človek ve, da se obeta prav poseben dan.

Spodnjo malo okrepčevlnico sva postavila, vsi so že prejeli štartne številke, še krajša tehnična navodila in ura je odbila 2.00. Prvi vzpon, kot je že v navadi naredimo relativno skupaj tako, da se je na poti navzgor naredila fantastična strnjena kolona lučk. Res prelep pogled. :D

Sledi prvi vpis v zvezek na vrhu in tako je druženje tudi “uradno” odprto. Že na spustu se kolona zelo “razpotegne” tako smo bili kmalu po celem pobočju “nasejani”. Vedno znova si srečeval lučke, vendar pa si zgolj po štartni številki vedel kdo gre mimo tebe, saj so lučke preprečevale pogled v obraz.

Kot sem pričakoval sta Šavs in Cicman “navila” tempo do neba tako, da sem sam nekoliko popustil, saj je bilo vse skupaj zame prehitro. Kmalu nekje okoli 4-5 vzpona sem doživel že manjšo krizico, saj korak ni stekel. Tempo sem še nekoliko spustil in stvari so se začele postavljati na pravo mesto. Ujel sem svoj ritem in začela se je dobesedno uživancija. Na “gori” je še vedno vztrajala “pozitiva”, da bi jo lahko rezal z nožem :D tako je bilo prav veselje srečevati vse Šmarnogorce.

Nočni krogi so res hitro minili in začel se je moj najljubši del, ko se prične prebujati dan. Pogledi so bili zares čudoviti. Sonce je pokukalo na plano, kakor tudi že prvi pohodniki, ki so se verjetno spraševali, zakaj takšna “gužva” na Šmarni gori že ob tej uri. :D Petelin je tudi že odkikirikal in pričel se je dan.

Sedaj so  štartne številke počasi spet dobile obraze, saj so lučke na glavah ugasnile, ko sonce pokrajino je osvetlilo. Tudi korak je postal bolj siguren s tem pa verjetno tudi nekoliko hitrejši, še posbno na spustu.

Okoli 12-13 vzpona sem počasi dohitel Šavsa s katerim sva opravila skupaj dva vzpona. Počutje je bilo odlično in nadaljeval sem lepo v svojem tempu. Energija na pobočju pa kar ni pojenjala, vsi so bili dobre volje, vsi smo se vzpodbujali in vzponi so bili tako res veliko lažji. Wow, kakšna energija. :D

Ko pa je ura odbila poldne se je v glavi že začela računica koliko vzponov bo še mogoče narediti. Sicer na začetku nisem imel plana, da bom kakorkoli “dirkal” po Šmarni gori, saj gre vseeno za druženje. In tak je bil tudi plan, da v odlični družbi opravim dober trening za WS100 in UTMB®, vendar so se sedaj zadeve postavile čisto na glavo in tako se je začela “dirka” s časom. Za 21 sem bil skoraj siguren na kaj več pa si v tistem trenutku nisem upal pomisliti. Vseeno pri predzadnjem vzponu in spustu nekoliko bolj spremljam uro in ugotovim, da bi se morda pa le izšlo. Zadnji spust je bil tako “do dile” saj sem si želel nekaj minut prihraniti za zadnji vzpon.

Spodaj na postojnaki srečam še Perkota in Janzia s katerima začnemo zadnji vzpon proti vrhu. Na voljo smo imeli 25-26 minut kar je pomenilo, da bo “na tesno”. Sam sem nekoliko pospešil in nadaljeval v svojem koraku, saj nisem vedel kdaj me bo zagrabil kakšen krč, ki bi močno upočasnil tempo. Na srečo ni bilo nobenega na obisk :D tako, da sem nekaj minut pred 14. uro uspešno zaključil še 22. vzpon.

Občutki fenomenalni, čeprav me je vročina kar dodobra izsušila. Hidracija je seveda sledila…  :D

Sledila je še druženje na vrhu Šmarne gore in podelitev nagrad za najboljše:

1. Marjeta Gomilšak (Maryet) – 16 vzponov
1. Marija Trontelj – 16 vzponov

3. Polona Mlakar (Loni) – 14 vzponov

1. David Kadunc (AVI) – 22 vzponov
2. Ivan Šavs – 20 vzponov

3. Igor Alpner (Cicman) – 18 vzponov
3. Marko Perko (šumadinac) – 18 vzponov

Zares čudovito preživet dan in noč na Šmarni gori v čudoviti in fantastični družbi pozitivnih ljudi.  Ob tem ne smem pozabiti na gostoljubnost Gostilne Ledinek, ki je poskrbela, da na vrhu nismo ostali žejni ter, da smo se na koncu lahko posladkali z miškami. Hvala!!! In zahvala vsem, ki ste pripomogli, da je bil dan čudovit in fantastičen in čestitke vsem za prav vsak posamezen vzpon na Šmarno goro. Seveda pa največja zahvala Kepici, saj bi bil brez njene pomoči enostavno “bos”.

Za konec pa si še sposodim Semjulove besede s Tekaškega foruma saj se bolj ne bi mogel strinjati z njimi: “Kaj nas vleče ob drugi uri zjutraj poditi se venomer na isti hrib, celih dvanajst ur. Če razmišljam o tem, res je malo noro, vendar, ko sem zraven, ko vas srečujem na pobočju Šmarne gore, ko slišim komentarje, vzpodbude in vidim nasmejane obraze, tudi ob drugi popoldan vem, zakaj sem zraven. Štirinajst vzponov je kar tako za sladico, vse ostalo ste vi, draga tekaška družba, ki me napolnite z energijo za nadaljne podvige. Telo se res utrudi, toda duh je mnogo bolj živ.”

Rezultati, fotogalerije, video in odzivi po tekmi pa na:

http://www.davidkadunc.si/12-ur-rekorda-smarne-gore/


4 Responses to “12 ur Rekorda Šmarne gore 2012 – poročilo”

  • dada Says:

    Pa to je noro! – Vsem prvošmo in smo tud mal fouš!Prdružmo pa se glede na EMŠO v naslednem življenu in takrat se pazte!Vsem čestitke in dobre želje še naprej od Dade!

  • AVI AVI Says:

    Res je bil dogodek in pol! :D

    Dule, veš če imaš tako ženo ob sebi potem je vse mogoče. :D :D :D

  • Dule Says:

    Bravo Avi res si supermen. Ni mi jasno kako je mogoče vse zorganizirat, odtečt rekordno, spisat rezultate z vsemi časi, spisat obsežno poročilo..
    Kapo dol!!

  • USD Says:

    Uau, to je bil pa res dogodek! Čestitke vsem!!! :-)

Leave a Reply