Ljubljana, 28.10.2012

Pa začnimo na začetku, ja vse skupaj se je začelo že nekaj dni prej…

In sicer z EXPO-m 17. Ljubljanskega maratona, oziroma sejmom “Tečem”. Tja se odpravimo že v četrtek, da dvignemo štartne številke. Prijetno presenečenje. Sejem je prvič za spremembo zares pravi sejem. Ponudbe veliko in vse skupaj zgleda zelo lično in primerljivo s sejmi, ki spremljajo največje maratone.

Dvig štartne številke je potekal tekoče in brez gneče, nato pa je sledil še izlet po sejmu… 😀

V soboto je sledila še testeninka in predstavitev vseh povabljenih tekačev… potem pa…

Ja, je sledila nedelja.

~~~~

17. Ljubljanski  Maraton

Takoj zjutraj prvo presenečenje ob pogledu skozi okno…vse je belo. Sneg!? 😀 Nič zato, saj smo tekli že v hujšem…hehehe. Proti štartu se odpraviva nekoliko bolj zgodaj in tako pospremiva še tekače in tekačice na 10 kilometrov. 😀 Razmere pa zares “zimske”. Vendar dobre volje in rapoloženja mraz in nekaj snežink prav nič ne kvari. 😀

Po štartu 10-ke pa hitro na toplo in na kavico. Vse do štarta maratona se zadržimo v zavetju toplega lokala.

Potem pa direktno na štart.  Skupaj z Alenovskim in Sukarjem poskačemo v “box”… še minutka ali dve… muzika začne in že poči. Gas… gremo… juhuhu… 😀 adrenalin že skače do neba. 😀

Prvi kilometri letijo kot “pri norcih” in kmalu se zavem, da bo potrebno zategniti ročno zavoro, drugače se ne bo dobro končalo. Že prevečkrat sem plačal davek prehitrega štarta. Nekaj sem se pa le naučil iz lastnih neumnosti…hehehehe 😀

Nadaljevanje je bilo torej bolj umirjeno, tempo pa bolj “udoben”. 😀 Tudi mraz, ki mi je na štartu že malo prišel do kosti, se je sedaj že izgubil neznano kam. 😀 Vmes srečam še mnogo znanih obrazov tako na progi kot ob progi, zares super vzdušje. 😀

Vse skupaj gre presenetljivo tekoče in dobro. Včasih se že kar malo vstrašim saj čakam, kdaj se bodo prikradle kakšne “krize”.

Slovenska cesta prvič, zaključek prvega kroga. Vzdušje, ki mu ni para. Ne morem verjeti, ampak adrenalin ponovno poskoči, koža se naježi in noge postanejo nenavadno lahke. Uf, kaj vse naredijo navijači… 😀 Hvala vsem!!! 😀

Prvi krog je za menoj, počutje fenomenalno, edino v roke me že kar pošteno zebe. Drugače gre dobro, tempo vzdržujem, čeprav tečem tako rekoč sam. V drugem krogu nas je bilo zares malo, kar je skoraj sigurno posledica vremena. Kljub vsemu morala ne pade. Dobro se počutim in dobro mi gre. 😀

Imam pa vedno več težav, kako priti do gela, ki je spravljen v žepku. Do sedaj je šlo vse po planu in sem jih lahko normalno vzel in pojedel. Od mraza pa imam sedaj roke trde in občutek je kot, da niso moje. …hehehehe… Brez občutka v rokah mi vseeno nekako uspe pojesti gel pri 30 kilometru. Še večje težave pa nastopijo pri 35 kilometru, kjer sem skoraj že prosil za pomoč enega od navijačev ob progi… 😀

Tako pojem še zadnji gel, čez nekaj 100 metrov pa me pričaka še “božji napitek” – coca cola…hehehehehe… (Hvala Zajc in Mateja!!!) To je bil pravi “buster” še za zadnjih 6 kilometrov. In res je lepo letelo po Dunajski. Vmes dohitim in “poberem” še enega od tekačev, ki se nato “nenormalno” vzpodbujava v zadnjem kilometru. Leti kot hudič :)…”do dile”… na Slovenski cesti pa še fenomenalni navijači in slika je bila popolna.

Poln adrenalina in moči v nogah odtečem še najslajših 500 metrov do cilja. Zares fenomenalno…ura pa se ustavi pri 2:51:24.

Občutki zares odlični. Lepo je bilo. 😀

Brez poskoka pa ne gre…

Tekaški forum kot ponavadi lepo zastopan…TF je itak zakon!!! 😀

Mraz počasi leze pod kožo, zato jo kar hitro popihamo nazaj v zavetje toplega lokala, kjer počakamo še na Sukarja in Alenovskega.

Potem pa skok v suhe obleke in skupaj jo popihamo še proti okrepčevalnici na Trgu Republike, kjer se še malo pogrejemo s čajem in juho in podpremo z drugimi dobrotami. 😀

V glavnem ne glede na vremenske razmere, mraz, itd. je bil prav odličen Ljubljanski maraton in seveda zaradi tega nekoliko drugačen. Vzdušje je bilo kot ponavadi odlično, le v drugem krogu nas je bilo malo manj. Predvsem pa kapo dol vsem, ki so navijali in nas spodbujali in tako dvigovali vzdušje ob progi v teh vremenskih razmerah. Verjamem, da je bilo v tem mrazu težje stati ob progi, kot teči. Zato velika HVALA vsem in vsakemu posebej. 😀