Celje-Logarska dolina, 3.9.2011

Dež, oblačno, sonce… Tako nekako so si sledile zadnje tri ponovitve ultramaratona iz Celja v Logarsko dolino na katerih sem tudi sam sodeloval. Če nas je pred tremi leti fino namočilo, nas je tokrat do dobra presušilo. Čeprav je bila tekaška oprema enako mokra, vendar tokrat od “švica”. 😀 

Vstajanje sredi noči še zadnje pakiranje stvari in počasi sva že na poti proti Celju. Vmes pobereva še Grb-a, na bencinski postaji pa se dobimo še z Marjanom (Sukar).

Okoli 5. ure smo že v Celju tako, da lahko v miru pripravimo vse stvari, dvignemo štartno številko in si privoščimo še kavico. Lepo je videti same znane obraze, vendar pa ob pogovorih čas tako hitro beži, da se je bilo potrebno počasi spraviti na štart.

Posebnega načrta za ta tek nisem imel, saj v letošnjem letu kaj dosti ravnine nisem pretekel tako, da s tem tudi posebnih pričakovanj ni bilo.

Prvi slikoviti del poti ob Savinji sva skupaj pretekla s Sukar-jem. Res je bilo lepo. Vseskozi sva držala zmeren ne prehiter tempo. Pot ob Savinji je res čudovita, lepa narava in še sončni vzhod. Tako so ob sproščenem pogovoru in opazovanju prebujajoče narave kilometri kar hitro minevali.

Malo pred Mozirjem majčkeno potegnem saj so noge še v odličnem stanju počutje pa odlično. Manjše težave pa se začnejo že nekaj kilometrov izven Mozirja proti Ljubnemu. Sicer je vse OK, razen v želocu me prične nekaj čudno zvijati in kmalu sledi prvi izlet v gozd. Za nekaj časa se zadeva uredi, vendar pa občutek v želodcu ni tak kot bi moral biti.

Da ne bi zmanjkalo energije še vedno enako pijem in jem. Do Ljubnega je še nekako šlo vendar pa z rastjo temperature in vedno bolj “čudnim” želodcem tudi to postane problem. Vseeno se še nekoliko motiviram in vase do Luč iztisnem še dva gela.

Sicer je res zadnjih 30-25 kilometrov bolj “dolgočanih” saj potekajo po glavni cesti, vendar pa lepota okoliške narave tudi te kilometre naredi zanimive. Vendar pa to lepoto pogosto prekine nenadni izlet v gozd, saj se prebava vedno znova oglasi. Sicer me Andreja še spodbuja, da bi kaj pojedel ali popil vendar mi enostavno kaj dosti ne paše več.

V Luče tako prispem že kar malo izsušen. Privoščim si kozarček juhe in že gremo naprej. Čaka me še peklenskih 17. Jest mi več ne paše, piti pa tudi ne. Tako preklopim na mrzlo coca-colo, ki me še spravi pokonci.

Tempo teka pade in kilometrske oznake gredo prav počasi mimo mene. Vseeno pa še vedno dohitim in prehitim kakšnega izmed tekmovalcev.  Kilometrske oznake pa kot, da bi jih nekdo premikal po progi navzgor, ni in ni jih bilo. Končno, vstop v Logarsko dolino – odrešitev – samo še 3 km. Ti zadnji kilometri so bili še najtežji, saj mi ni bilo več ne za piti ne za jesti tako je šlo vse skupaj bolj na zrak in voljo. 😀

Še zadnji ovinek in cilj. V cilju pa sem se le še ulegel v senco na travo in si privoščil zaslužen oddih.

S časom 6:32 za 75 kilometrov sem dosegel 2. mesto v kategoriji in 8. mesto v skupni razvrstitivi, kar je vsekakor več kot pa sem sploh lahko pričakoval.