Izola, 6.11.2011

Verjetno letos najkrajši “tekmovalni” tek. In temu primerno je bilo na koncu tudi počutje.

Tokrat se je uživalo na primorskem, kjer se je odvijal že 31. Martinov tek s štartom v Simonovem zalivu. Vreme nenavadno toplo za to časovno obdobje, kljub oblakom na nebu. Huh, kako bi bilo ko bi še sonce pokazalo vso svojo moč?

Če si pri daljših tekih za ogrevanje ponavadi vzamem nekja prvih kilometrov, tega razkošja takšni teki ne ponujajo. Hehehehe…. 😀 Tako je sledilo 20 minut ogrevanja, kjer sem že pošteno “zašvical” potem pa na štart…

In seveda gas skoraj na polno…no, nekja melega rezerve je vseeno potrebno imeti. Torej vzpon na Belveder in nato kar močan spust na drugo stran na t.i. Parenzano.

Od tukaj mi je bila pot poznana, saj sem jo velikokrat že pretekel in vedel sem, da nas čaka zmerni klanček navzgor vse do Izole. In seveda je šlo večino časa “na škrge”. 😀

Obrnemo na koncu mesta in nato ob obali nazaj proti Simonovem zalivu. Večino časa sem tekel v skupini dveh tekačev tako, da je bil tempo kar močan. Vendar pa bolj smo se približevali cilju, bolj se je začelo taktiziranje, še posebno na delih kjer je pihal veter v prsa. Ker je v nogah nekaj dinamita še ostalo, potegnem in v cilj pritečem kot 12. s časom 43.23.

Na koncu pa še zaslužen čaj in jota.

V glavnem lep tek, lepa trasa in dobrovoljni ljudje. Sem pa že pozabil kako je na “ta kratkih” tekih, kjer gre takorekoč “do dile” oziroma “na škrge”, zaje**** ni kaj. Hehehehehe… 😀