6 ur Kališča 2012

Mače, 14.4.2012

Spet smo se  podili po Kališču gor in dol in se seveda prav super imeli. 😀

Štart kot že običajno ob 8. uri pri potočku, ob pričetku planinske poti na Kališče. Na štart prispemo skupaj s Sukarjem in Šumadincem, ki nama je tokrat nudil taksi usluge. 😀  Časa pred štartom smo imeli dovolj, da smo se v miru prijavili in pripravili. Na hrbet zavihtim “kamelco”, palice nastavim na pravo višino (čeprav so mi že naprvem spustu skupaj skočile:D) in še dobro “zategnem” speedcross-ke in že sem pripravljen.

Tokrat sta štartno pištolo zamenjali dve pokrovki, ja prav ste prebrali, dve pokrovki :D. Tudi z dvema pokrovkama je štart uspel, Marjan Rekar ga je lepo posnel, mi pa smo že zagrizli v prvi vzpon…

(Video: Marjan Rekar)

Kot pričakovano so prvi štartali “na polno” in kar nekaj truda je bilo potrebnega, da sem se držal nazaj. Za ovratnik mi je dihal Sukar, tako je bilo še težje držati svoj tempo :D. Pot je bila sicer kopna, vendar pa povečini kar “mastna” in blatna, zato so se “gume” občasno zavrtele tudi v prazno. 😀

Prvi vzpon je za nami, sledil je spust. Sukar se je izgubil nekje v koči tako, da nadaljujem sam. Še od lanskega leta sem približno vedel kje poteka spust “pod žičnico”, kljub temu se stvar majčkeno zakomplicira. Spust začnem nekoliko preveč v desno tako,  da sem celo za trenutek obstal sredi gozda, v glavi pa mi je odmevalo: “Pa kje hudiča si zdaj”…sledi nekaj prečenja v levo in že sem na “drsalnici” (dobesedno) v dolino.

Drugi krog nadaljujem povečini sam, lepo v svojem tempu. Super je bilo srečevati vse znane obraze, ki so nas vzpodbujali in zaradi katerih so bili vzponi lažji in krajši. 😀

Na tretjem spustu celo dohitim Šavsa in celo pomislim, da pa se le nisem uštel in prehitro začel. Dobremu počutju navkljub nadaljujem v svojem tempu brez kakšnih posebnosti. Spodaj pri potočku si privoščim fantastično palačinko, kakšen kozarček juhe in že gremo ponovno proti vrhu.

Doma sem računal na “udobnih” pet vzponov, vendar je bila realnost drugačna. Po petem vzponu mi je bilo jasno, da v kolikor nadaljujem z zastavljenim tempom bo zadosti časa tudi še za šesti vzpon. Sledil je vratolomni zadnji spust, pa ne toliko zaradi hitrosti, pač pa, noge so bile že nekoliko “mehke” in nekajkratni pristanek na “ta zadnji” je bil neizbežen. 😀

Spodaj si privoščim še nekaj rozin in kozarček ali dva napitka in že se podam v zanji finalni vzpon. Kdo je prvi in kje je do tega trenutka nisem vedel, so mi pa na spodnji okrepčevalnici povedali, da je zgolj 1-2 minuti pred mano.

Nič, še vedno nadaljujem v svojem tempu, že takoj ob vzponu pa “zagledam” prvega – Simona Novaka. Do ravnine oziroma ceste ga dohitim in nato nekaj minut nadaljujeva skupaj. Kljub vsemu nadaljujem v svojem ritmu, čez čas pa opazim, da je Simon že kar precej zaostal. Od druge klopce naprej iztisem iz svojih nog, kar je še ostalo….sledi še nekaj zadnjih metrov…

…in na Kališče prispem še šestič s časom 5:46 in novim rekordom. 😀

Sledila je še razglasitev…

..in povratek v dolino. 😀

V ekipnem delu tekmovanja je bila tudi tokrat najboljša ekipa Tekaški forum – KRožniki, ki smo jo sestavljali: Loni, Sukar, MarjanT in AVI. Zaradi organizatorjevih “tehničnih težav” z rezultati pa smo bili na razglasitvi vseeno izpuščeni.

V glavnem dobra tekma v odlični družbi. Razmere na progi so bile res kar “pestre”, saj je mestoma drselo, da je bila prava veselica. Štartali smo v oblačno jutro z nekaj kapljicami, vmes nas je presenetil celo sonček, zgoraj pa nas je skoraj vedno pričakal mrzel veter in nekaj snežink. Temu bi se lahko reklo “malo mešano na žaru” :D.

Posebna zahvala in pohvala našemu “palačinko-peku”, ki je “pri potočku” za nas res enkratno poskrebel tako, da je bil vsak naslednji vzpon še lažji. Njegove palačinke so pa itak že svetovno znane. :D. In hvala vsem za vzpodbudne besede na hribu! 😀


7 Responses to “6 ur Kališča 2012”

Leave a Reply