Fruškogorski maraton 2013

Popovica (Novi Sad), 27.4.2013

Na Fruški gori se je odvila že 36. izvedba planinskega maratona t.i. Fruškogorski maraton – Фрушкогорски маратон. Tokrat prvič tudi z mojo udeležbo. Kako je bilo, pa v nadaljevanju… 😀

Tako smo se podali še malo na Balkan, da vidimo kako se tam teče. No, pravzaprav je bilo prejšnja leta o Fruškogorskem maratonu nekaj malega zaslediti na Tekaškem forum in ob prebiranju se je zadeva zazdela povsem zanimiva.

 In smo šli….

Iz Ljubljane do Novega Sada. To je bila naša baza. Gostoljubnost Srbov smo doživeli že takoj v hotelu, kjer so nas prav lepo sprejeli in počastili s kavico. Sledil je krajši ogled mesta; ki je prav romantičen. 😀  Popoldne pa smo jo mahnili še na Popovico, kjer je štart Fruškogorskega maratona. Po ogledu poti pa še…

IMG_5546

…do prve markacije, ki kaže štart maratona.

Prva markacija - Štart

Če smo si še poprej mislili, da se bomo na štart pripeljali z avtom, so nas »domačini« prepričali v prav nasprotno. Da bi z avtom na dan maratona prišel na Popovico – enostavno ni variante. Zakaj? Cesta, ki vodi v vas je zaprta, na njej pa naj bi bilo približno 15 tisoč udeležencev.

 Oboroženi z vsemi informacijami se odpravimo nazaj v našo »bazo«. Sledi večerja – slovenski makarončki in pa priprava stvari saj bo jutri rana ura –  zlata ura. 😀

Zgodnje vstajanje, smuk v opremo in že smo na jutranji kavici/zajtrku v hotelu. Hitro pot pod noge in že jo mahamo proti glavni železniški postaji v Novem Sadu.

 Množica ljudi že čaka na avtobus, vendar sami ne čakamo kaj dosti, saj avtobusi nenehno vozijo na Popovico. Plačamo karto in se »natlačimo« na avtobus. Polni pričakovanj in majčeno tudi že pod vplivom adrenalina se peljemo proti Popovici. Ljudje so veseli in sproščeni.

Na avtobusu

Prispemo na Popovico. Izstopimo iz avtobusa.

Dobrodošli...AVI in Sukar

Na cesti, ki vodi proti štartu pa je že nepregledna množica ljudi. Neglede na to, vse poteka brez živčnosti, brez prerivanja. Prijavnih mest je dovolj, tako da se hitro prijavimo in dobimo knjižice za perforiranje. 😀

Kotrolna kartica...zaenkrat še prazna... :)

Sledi še nekaj nagovorov in kulturnega programa folklorne skupine.

Z Sukarjem se nama nekako uspe »preriniti« na čelo štartne linije, saj je gužva neizmerna. Štart. In gremo….

 Najprej počasi, nato pa eden od »domačinov« za katerega je to že 11 udeležba na Fruškogorskem maratonu prične »diktirati« tempo. Uf, leti kot hudič, prehitro. Vseeno mu slediva, saj se v prvih vzponih izkaže, da pa le ni tako hiter. 😉

Na prvo kontrolno točko prispemo prehitro. Perforatorjev še ni, saj kontrolna točka še ni odprta. Čakamo 7 minut. Hitro nam eden od udeležencev razloži, da to ni klasična tekma in da ne tekmujemo s časom. Nakar je iz drugih ust slišati, da v bistvu gre za tekmo med tekmovalci, kdo bo prvi na cilju. Čeprav sem vedno mislil, da je celotni dogodek mišljen kot netekmovalni, je bilo razumeti, da pa gre kljub vsemu tudi za malo tekmovanja. 😀

KT 1 in čakanje na perforator...  :))

Malo še pokramljamo in ravno ko prinesejo perforatorje, se srečamo tudi s Srečkom in Maryet. Zaželimo si srečno in jo vsak po svoje mahnemo naprej.

Makedonec Žikica, je od tu naprej prevzel pobudo in kar lepo diktiral tempo. To je bil njegov že tretji Ultra-plus Fruškogorski maraton. Lepo je bilo teči z oziroma za njim…hehehehe… 🙂

Točke so si kar sledile…ljudje na njih pa prijazni in gostoljubni, da človek skoraj ne more verjeti. Na poti je srečati marsikaj, od ruševin, ki so posledica temačne zgodovine, katerim tudi Fruška gora ni mogla uiti…

:((

…do prečudovite narave, ki nariše nasmeh na obraz še tako utrujenemu tekaču oziroma pohodniku.

Nekje na poti....

Prelepo...

Ta pa ne rebi komentarja....samo: wow

Vmes pa naletimo tudi na kakšen samostan po katerih je Fruška gora še posebej znana.

Samostan...na celi Fruški gori jih je kar 16.

 Samostan ob poti...

Čeprav tečemo povečini v gozdu, sonce že pošteno pridobi na moči in začne se prava vročina. Vode je sicer dovolj na trasi, kamor jo pripeljejo s cisternami, vendar si brez »kamelce« ne predstavljam tega teka.

Vmes nas preseneti še “skrita” kontrola za katero se nikoli ne ve kje bo…sledi legitimacija in podpis v knjigo.

Skrita kontrola...

Tudi hrane na postojankah ni v izobilju oziroma je praktično ni, tako da je priporočljivo, da večino stvari vzameš s seboj. Na dveh izmed kontrolnih točk je sicer na voljo tudi pasulj oziroma golaž, vendar ga preskočim, saj ne vem kaj bi rekla prebava… 🙂

Ko se vrnem na Letenko – KT19, kjer naredi trasa Ultra plus dodatno zanko srečam še jan_jan-a, ki se ravno podaja v to zanko. »Odščipnem« mu požirek Redbull-a in že »odletim« naprej…hehehehe.

KT 15 oz. KT 19 -  Tukaj se začne in konča zanka...

Noge že čutijo nekaj posledic vseh pretečenih kilometrov in tudi vročina je že naredila svoje. Ampak se ne damo… 😀 Malo začnem kalkulirati in šteti ploščice oziroma gele nakar ugotovim, da bo po vsej verjetnosti »kriza«. Zaloge so hitreje pošle, kot sem računal in za zadnji del poti ni kaj dosti ostalo. Na postojankah pa sem tudi vedel, da ni nič, razen morda vode in čaja.

Nekako si časovno razdelim, kar mi je še ostalo in to je to…nekako bo že moglo biti. 😀

Zadnji del poti pa postaja vedno bolj zanimiv. Ja, za zadnje kilometre so prišparali vse večje klance, kakor tudi vzpon na najvišji vrh Fruške gore. To je Crveni Čot z nadmorsko višino 539 m. Ja, vzponi niso dolgi, ne posebej strmi ampak po 100 kilometrih, verjemite, da je slika popolnoma drugačna….hehehehehe…

Še malo in smo v cilju...

Sonce je že zašlo, noč se je spustila in ni bilo druge kot potegniti lučko na plano. Tako sem zadnjo uro odtekel v soju svetilke. Še zadnji vzpon, nekaj ravnine in kratek spust. Od zadnje kontrolne točke, sem kar pošteno garal. To pa je bila posledica boja z uro. Bolj za hec kot zares, vendar sem na zadnji točki nekako izračunal, da pa mi morda uspe priti v cilj pred 21. uro.

Zadnji ovinek in glej ga….cilj.

Andreja in Sabina navijata, čez telo gre elektrika, adrenalin pa daje občutek, da lebdim….hehehehe… Ura se je ustavila pri 20:55, v cilj pa sem prispel kot prvi udeleženec na najdaljši preizkušnji. 😀 Kot so mi na cilju povedali, naj bi bil to tudi nov rekord trase. 😀

CILJ :))))

S svojim prihodom tako presenetim še organizatorje, saj še niso imeli pripravljene »ciljne« kontrole za kategorijo Ultra plus. Vendar se je tudi to kar hitro uredilo.

Sledilo je preverjanje kartončka in vseh »živih« kontrol. Vse je štimalo in poklonili so mi diplomo za opravljen Ultra plus Fruškogorski maraton. 😀

Kontrola v cilju, da sigurno vse štima in podelitev diplome :))

Še dobro se nisem »ohladil«, že sem imel knjigo vtisov v naročju.

Še dobro nisem zadihal in že sem pisal...hehehehehe

Verjetno so se zbali, da bi kam pobegnil….hehehehehe… No pa dajmo, na brzino nekaj napisati 😀 :

Nekaj malega na hitro o vtisih...

Sledilo je »improvizirano« tuširanje ob cisterni z vodo in preoblačenje v sveže cunjice. Uf, kako je to pasalo. 😀 Nato pa na obvezni radler in sendvič in analiza, ki bi se lahko zavlekla vse do jutra….hehehehehe.

Na cilju v svežih cunjicah in z diplomo v roki... :))

Med tem pa je v cilj pritekel tudi Sukar in ekipa je bila ponovno popolna. 😀 Prijazni domačin Bojan, pa nas je še dostavil do hotela v Novem Sadu.

Ker sem že prej vedel, da ne gre za klasično tekmovanje s tem tudi posebnih pričakovanj tako glede organizacije, kot česarkoli drugega nisem imel. Kljub vsemu sem bil prijetno presenečen prav nad vsem. Pot je zares odlično označena in skorajda ni možnosti, da bi prav daleč kam “zalutal”. Na postojankah je večinoma na voljo “le” čaj in voda. Enkrat se je dalo dobiti tudi banano, rozine oziroma krof.  Če zraven štejem še dva topla obroka, ki smo jih imeli na voljo udeleženci najdaljše preizkušnje, lahko rečem le “kapo dol”. Zakaj? Ker je vse pripravljeno in organizirano za nas udeležence brezplačno. In s tem še toliko večje moje spoštovanje, do Fruškogorskega maratona. 😀

Ni kaj, fantastično doživetje in nepozabna dogodivščina. Hvala Sukarju in Sabini za čudovit izlet na Balkan. Brez Andreje pa bi bila celotna slika itak samo črno-bela :D. In kot sem tudi v knjigo vtisov napisal, kaj bi si človek še želel, ko te žena podpira pri “neumnostih”…hehehehehe…

In še nekaj tehnikali:Trasa najdaljše preizkušnje imenovane “Ultra plus” ima 111 kilometrov in 4119 metrov višinske razlike. Za vse skupaj sem porabil 11 ur in 55 minut in dosegel 1. mesto. Vseh udeležencev na vseh trasah je bilo 18.727, na najdaljši pa 153.

In polna kartica...

Diploma za Ultra plus


15 Responses to “Fruškogorski maraton 2013”

Leave a Reply