Kamniški krog

Stahovica, 18.11.2012

Tokrat pa na krog z vodičem po kamniškem koncu. 😀

Rana ura, zlata ura. No, kakorkoli, ko sem odrinil od doma je bila še noč. 🙂  Začetek je bil tokrat pri Calcitu v Stahovici, kjer se dobiva z Matejem – Jethrom, ki me je prijazno povabil na krog po kamniških hribih. In sva šla… 😀

Najprej nekaj sto metrov ogrevanja po ravnini, potem pa že hitro napadeva prvi hrib. Lepa gozdna lovska pot se dviga v ključih, vse dokler ne prideva iz gozda, kjer se pred nama že nariše Kamniški vrh. Še nekaj malega luštnega grebenskega prečenja in že sva na  vrhu.  Vmes posije tudi nekaj sončnih žarkov, vendar kakor je videti na nebu, danes ne bo jasnega vremena. Pa kaj zato. Narava je lepa, družba prava, gremo uživati naprej. 😀

Sledi izredno lepa “prečka” proti Krvavcu, vendar že kmalu zavijeva na desno in se začneva spuščati. Spust poteka po gozdni cesti po dolini Korošice, ki je čisto “frišno” razrita, svoje so naredile še stoletne vode, ki jih sedaj skoraj praviloma “fašemo” že vsako leto…

Potem pa se zgodi tole:

Bwahahaha…to pa je bilo blata in pol. Me je skoraj sezulo. Dobesedno. Pravo živo blato, ki je skoraj “pojedlo” superge. Hehehehehe…

Nič, nadaljujeva težja za kakšno kilo ali dve blata. 😀 Kmalu prideva do doline kjer prečkava glavno cesto pri spodnji postaji vzpenjače za Velko planino. Kmalu zagrizava v drugi klanec na Veliko planino. Strmina ne pojenja, midva pa tudi ne. 😀 Vmes še malo poškropi, vendar naju to sploh “ne gane”.

Kmalu prideva do Zeleneg roba, kjer moja “kamela” postane že pošteno suha. Kljub vsemu, ker je bila v koči prava veselica, sva brez ustavljanja nadaljevala do Jarškega doma. Tam pa naju je Jethro počastil z odličnim toplim štrudlom, vodo in coca-colo. Božansko…njam, njam…

Nadaljujeva po makadamski cesti do Volovljeka ter se še naprej spuščava vse do vasi Krivčevo. Tam pa obrat in gremo še v finalni hrib.

Lepa gozdna pot naju pripelje do planine Kisovec.

Od tod pa je eno fantastično prečenje s spustom do Sv. Primoža.

Še pozdrav oskrbniku koče in že se spuščava proti Calcitu.  To pot pa dobro poznam…hehehehe. 😀

Parkirišče. Krog je zaključen. Juhuhu… Sledil je še skok v ledeno Kamniško Bistrico, saj je bilo na nogah še vedno blata za izvoz…hehehe. Dobro sva ga oddelala in lepo sva se imela. Hvala Jethro!!! 😀 . Seveda je sledila še zaslužena analiza. 🙂

Še tehnikalije: Suunto je nameril točno 41,3 km z 2900 višinskimi metri, ter se je z vsemi postanki ustavil pri 6-ih urah in tri četrt. 😀


2 Responses to “Kamniški krog”

Leave a Reply