Prečenje čez bohinjske planine

Bohinj, 5.2.2011

Načrtoval sem zgolj pot do Vogarja in naprej do Planine pri Jezeru, kaj dosti več pa ne. No, vse skupaj pa se je začelo na mostu pri Sv. Janezu od koder odrinem, mimo Fužinarskega zaliva na vrh Vogarja. Pot na Vogar je čisto pomladanska, pod nogami šumi suho listje, mraza od nikoder, tako že po prvih metrih vzpona pošteno »zašvicam«.

Od Vogarja nadaljujem proti Planini pri Jezeru, ampak glede na pomladanske razmere sprememnim načrt in zavijem proti Pršivcu. Snega skorajda ni in se prične šele, ko pot preči mlako.  Po kar lepem vzponu pridem do zadnjega »skoka«, ki vodi na greben Pršivca. Tukaj pa, glede na snežne razmere in mojo »opremljenost«, ugotovim, da heca ne bo, zato se brez razmišljanja obrnem in….hm….hm…kaj sedaj? Nič, vrnem se do križišča kjer se odcepi pot, ki vodi na Planino Viševnik. In gremo…  Do Planine Viševnik je pot kar hitro minila, kot pa sem opazil, je pred mano že nekdo hodil v spremstvu štirinožnega prijatelja,  saj so bile stopinje v snegu dokaj sveže. Tako je bila orientacija še toliko lažja.

Od Planine Viševnik se nato spustim do Planine pri Jezeru, sledi je bilo veliko, tako od »pešadi« kot turnih smučarjev. Ker je bilo sonce še visoko, hkrati pa narejena lepa gaz, se odločim, da nadaljujem proti Koči pri Triglavskih jezerih. Pot je lepo shojena, zato se nič kaj dosti ne udira, malo pa se vseeno kljub derezicam melje pod nogami. Lepo napredujem mimo Dednega polja naprej do križišča kjer se poleti odločim za pot »čez Štapce« – le zakaj – 🙂  sedaj pa nadaljujem okoli »čez Prode«. Čez oblake se je na trenutke pokazalo še sonce in postalo je že pošteno vroče, v “kamelci” pa topel čaj. Halo?  Snega je bilo na okoli v izobilju tako, da sem kamlu pil “ice tea”. 😀

Ob srkanju prijetno ohlajene pijače sem razmišljal: “V kolikor bo narejena gaz naprej proti Komni nadaljujem pot v nasprotnem primeru se vračam od koder sem prišel.”  Pot od Koče pri Triglavskih jezerih do Komne sem v poletnem času že velikokrat prehodil/pretekel vendar poti v zimskih razmerah ne gre podcenjevati saj tudi orientacija ni ravno enostavna. No, kakorkoli že, bila je gaz – no, bila je »avtocesta« 🙂 tako dileme ni bilo in gasa, gremo na Komno. In res je letelo, mimo Planine Na Kalu in Planine Razor tako, da me je glede na snežne razmere presenetilo, da sem tako hitro na Komni. Še slikca ali dve…

…in že gremo v dolino. Lepo je bilo teči po snegu tja do približno 30. serpentine, potem pa je vse do doline mešanica listja, kamenja in snega. Številke serpentin se hitro odštevajo in že sem na parkirišču pod Savico. Še iztek po levem bregu Savice do Zlatoroga kjer se rajši odločim za kavico z , kot pa »nabijanje« ravnine do mostu pri Sv. Janezu.

GPS je tokrat pokazal slabih 35 km s 2400 metri višinske razlike. Pot sem tokrat prvič užil v zimskih razmerah, ki pa roko na srce, le niso tako zimske kot bi za ta čas človek pričakoval. Ampak je bilo prav tako zelo lepo – da ti srce zaigra – pa četudi ni bilo toliko sonca, kot so ga obljubljali. Pravo sonce sije v nas. 😀

AVI


4 Responses to “Prečenje čez bohinjske planine”

  • AVI AVI Says:

    Semjul, res ko pade sneg pokrajina dobi čisto drug obraz in predvsem od Sedmerih do Komne je lahko kar “zabavno” če kam zalutaš….si dober do spomladi…hehehehehe

    USD, res je bila lepa snežna, čeprav že diši po pomladi…spremljevalka je pa itak zakon! 😀 😀

  • semjul Says:

    Lepa je tale Avi, tiste konce poznam, vendar v zimskih razmerah le enkrat, pa še to z Romanom, ki je vodil turo. Orientacija je res zahtevna.lep trening je za teboj.Vendar ga potrebuješ, čez lužo moraš maximalno pripravljen, da Amiji vidijo kakšni deci smo v SLO.

  • USD Says:

    Še ena lepa snežna tura :-). Kmalu pa bo pomlad in zeleni travniki,…Ja, brez spremljevalke pa itak ne gre ;-).

Leave a Reply