Bohinj in  Planica, 22.9.2012

Obetal se je pester dan in res je tak tudi bil.

Ob poplavi različnih športno-družabnih prireditev se sedaj skoraj praviloma zgodi, da je na določen dan teh tudi več. In ker zabave ni nikoli preveč, nas je tokrat pot zanesla najprej v Bohinj in nato še v Planico. 😀

Ob 10. uri se je v Bohinju pričel Tek na Vogel po Žagarjevmu grabnu, ki naj bi nekoč že obstajal.

Vreme je bilo odlično, temperature ravno pravšnje, le veter nam je od časa do časa še nekoliko otežil delo, da je bila strmina še strmejša. 😀

Na štartu se je zbrala prav prijetna druščina tekačev in tekačic, ki se je podala po smučišču navzgor proti Rjavi skali.

Nekajkrat sem po Žagarjevem grabnu že tekel, vendar navzdol, tokrat pa prvič navzgor. Začetna kilometra sta bolj kot ne zložna, v nadaljevanju pa se pot nekajkrat kar pošteno postavi pokonci. No, proti koncu se strmina vnese, sledi pa še zadnji mali vzponček in tukaj je že cilj. Vmes sta nas pričakali še dve postojanki z vodo in izotonikom tako, da žeje na progi ni bilo. 😀

Ura se je ustavila pri 58:46. Suunto pa je nameril 7,5 km in 966 višinske razlike. 😀

Na koncu je seveda sledila še analiza v prijetni druščini in ob odlični hrani. V glavnem je potrebno pohvaliti organizatorje za lepo organiziran tek in upajmo, da s tekom nadaljujejo tudi v prihodnje.  Sledil je spust z vzpenjačo v dolino in naprej…

~~~~

…v Planico. 😀 Tukaj se je odvijala svojevrstna prireditev imenovana Planica 400. Tokrat je bilo ravno nasprotno česar smo vajeni. Če se po Planiški velikanki ponavadi spuščajo od zgoraj-navzdol pa je bila tokrat na sporedu tekma od spodaj-navzgor. 😀

ob 15. uri so sledile kvalifikacije kjer smo se povzpeli “le” do “mize” od koder ponavadi skakalci odrinejo v nebo. 😀

To je bil vsekakor moj najbolj strm vzpon v življenju…dihanje na škrge, stegna pečejo…uf, kratko in naporno. 😀

Kar nekaj minut je bilo potrebnih, da sem se nadihal, nato pa s sedežnico nazaj v dolino.

V finale se mi seveda ni uspelo uvrstiti, saj take tekme meni niso pisane na kožo, vendar pa je prav zaradi vzdušja in družbe prijetno na njih sodelovati. Tako je zame rezultat tukaj povsem postranska zadeva. So se pa organizatorji potrudili in tudi nam “malo bolj počasnim” omogočili vzpon prav do vrha velikanke.

Tako smo se pred finalom žensk in moških ponovno postavili na štartno črto in tekma do vrha se je ponovno začela.

Še enkrat gristi kolena, se z rokami vleči navzgor, ko te hoče že prevaliti na hrbet…tudi škrge več ne zadostujejo…hehehehe…noge pa me še v življenju niso tako pekle kot v samem zaključku vzpona po zaletišču.

Še ko sem se spuščal po stopnicah s skakalnice so bile noge povsem mehke. Uf, to pa je bila izkušnja in pol 😀

Seveda tudi tukaj analiziranje ni izostalo. Red Bull je takorekoč tekel v potokih, poskrbeli pa so tudi, da domov nismo odšli lačni. 😀 Zares odlično organiziran dogodek, ki je ponudil neko novo izkušnjo. Vsekakor pa pravi “show” v pravem pomenu besede. 😀 Navijačem pa itak kapo dol… 😀