Grosuplje, 27.-28.5.2011

Dve uri pred štartom prispeva v Grosuplje, kjer že stoji en šotor in Primožev kombi. Seveda najprej sledi postavljanje “baze”, potem pa spet ne vem kam je šel ves čas, kajti kar na enkrat je bilo samo še 5 min do štarta…

Čas pred štartom res neverjetno hitro mine. Prijetna družba, kakšno rečemo, se veliko pohecamo in glejga zlomka čas mine kot bi mignil. Ravno se pogovarjam z Rosi-jem, ko nenadoma na uri zagledam, da je zgolj še nekaj minut do štarta, jaz pa še čisto nič pripravljen. Hitro do šotora, kjer navlečem nase vso tekaško opremo in že na štart, kjer se že začne odštevanje.

Štart je uspel, otroke, ki so se zagnali spustimo naprej in lepo v umirjenem tempu začenjamo svoje popotovanje. No, razen Zajc in Primož imata tempo “za umret”. Že takoj na začetku pa mi kar pošteno dvigne pritisk, čip, ki nikakor ni hotel beležiti mojih krogov. Končno ugotovimo, da je čip nameščen previsoko in da mora biti direktno privezan na čevlju. Tukaj priskoči na pomoč Rosi s trakcem ter mi tako fiksira čip na čevelj. Sedaj tudi piska tako kot mora ob prehodu “preproge”. Uf, si oddahnem, čeprav še vedno vsak krog nejeverno pogledujem proti semaforju. Če odštejemo težave s čipom prve ure minejo brez posebnosti počutje je odlično, vzdušje na progi in ob progi tudi. Rosi pa s “trobljo” še dodatno dviga moralo tako, da vse poteka super. 😀

Dan se preveša v noč, na vrsti je večerja in makaroni, ki sem jih na dosedanjih tekih večinoma zamudil. Hvala Rosi za postrežbo. 😀  Vreme je tudi še nekaj časa držalo potem pa, sicer ne vem točno kdaj, se je začelo…

Nebo se je dobesedno odprlo. V bistvu smo v praksi doživeli “litje iz škafa”. Ne, v bistvu je bilo še veliko huje. Tako nas je pralo celo noč. Proti jutru smo tekli samo še Zajc, Primož, Ečo in jaz. Da, pa je bila situacija še bolj pestra je zraven dežja še pošteno pihal veter, ki je za sabo pustil pravo razdejanje (prevrnjeni gadafiji, mize, stoli, šotori, …). Tako smo se vmes še malo ukvarjali z vprašanjem, ali nam bo odneslo šotore ali ne… Ja, bilo je pestro. 🙂

Proti jutru, ko se je pričelo daniti ni bilo nič kaj videti, da bo kmalu prenehalo deževati. Mraz mi je zlezel do kosti in kmalu sem začel razmišljati, da tako ne gre več naprej, če želim ostati v “celi koži”. V kolikor sem se samo za moment ustavil, da bi pil ali jedel, me je enostavno začelo tako tresti, da je bilo joj… Tudi preoblačenje mi ni kaj dosti pomagalo, saj sem bil v naslednjem momentu spet popolnoma moker, saj mi je voda dobesedno tekla za vrat. O mokrih nogah, pa itak sploh nima smisla izgubljati besed.

Ko me dokonca premrazi se končno odločim, da bo dovolj in lepo smuk v šotor na vročo juho, ki mi jo je prinesel brat. Oblečem se v suhe obleke in ko se malo ogrejem greva z Andrejo v bližnji lokal na kavo, kjer se še dokonca odtajam.

Slika še sledi… 🙂

Ko pijeva kavo se zunaj že prične svetlikati in misli so spet na progi. Hop, do šotora, kjer si obujem suhe superge in že gremo na pot. Pavza je tako trajalala cca. 2 uri in 30 minut.

Kar hitro je spet steklo, kazati se je začel tudi sonček, tako da je bilo na trenutke prav prijetno toplo. Super gre, v glavi pa se že prične računanje ali mi bo uspelo preseči lanskoletni rezultat.

Tri ure pred koncem je bilo jasno, da bo mogoče narediti precej več krogov, kot v lanskem letu tako, da se odločim da nadaljujem bolj kot ne v pohodnišem tempu. Tukaj se mi pridruži še Andreja občaso pa še Rosi, Marjana in MiciM. Tako v dobri družbi  nabiram še zadnje kroge.

Sledi še zadnji krog in “zmagovalno” v cilj. Ni kaj, lep trening je bil za menoj. Skupno sem opravil 111 krogov oziroma nekaj več kot 184 kilometrov in zmagal v svoji kategoriji. Imam srečo, da sem še zadosti mlad…hehehehe… 😀

Seveda pa gredo čestitke prav vsem, ki so se spopadli s to preizkušnjo, še posebno pa prvi trem. Zahvala pa tudi vsem, ki ste vzpodbujali in nas bodrili tako na progi, kakor tudi “on-line”. Moj poklon vsem in se vidimo v naslednji epizodi. 😀

Cau

AVI