Ultra-Trail du Mont-Blanc® (UTMB)…

Chamonix, 31.8. in 1.9.2012

…ki pa žal tokrat to ni bil.

Kljub temu lahko rečemo, da je za nami še druga izmed največjih ultra-trail preizkušenj. Po Western States-u, kjer se je vse odlično izšlo, kakšnih posebnih pričakovanj za Ultra-Trail du Mont Blanc (UTMB) nisem imel. Edina stvar, ki sem jo pričakoval po vseh slišanih zgodbah, videnih filmčkih in slikah, so bili le fantastični razgledi in prvovrstno uživanja v čudoviti naravi. No, bilo je…hm…nekoliko drugače. Hehehehe… :)

Odločitev za ta tek je padla že zelo zgodaj, nekje v mesecu novembru 2011, ko se je bilo potrebno prijaviti. Z opravljenim Western States-om in drugimi tekmami je bila prijava na UTMB zgolj formalnost. Vseeno je bilo pričakovanje potrditvenega e-maila organizatorja, ki je dokončno odločil, da gremo na UTMB, nekoliko “živčno”. :)

Tekma tekem v trail teku v Evropi. Kot je eden največjih trail tekačev Kilian Jornet dejal, je ta tekma za trail tekača kot olimpijske igre za atlete. UTMB pomeni krog okoli Mont Blanca s skoraj 167 kilometrov in 10 tisoč pozitivnih višinskih metrov. Ob tem je na voljo še kategorija CCC (Courmayeur – Champex – Chamonix), ki ponuja 100 km in 6 tisoč višinskih metrov. In na slednjo sta se prijavila tudi Sukar in Šumadinac. Skupaj smo se odločili, da se na pot podamo z avtodomom.

Prišel je dan odhoda – torek.  Seveda prej še na obvezen K-Rožnik (torkov tek po Rožniku), potem pa pakiranje in v nočnih urah smo bili že na poti proti Chamonix-u.

Vremenska napoved za prihajajoči vikend, ko se naj bi odvijala tekma že takrat ni bila najboljša vendar smo vseeno upali, da so se vremenarji vsaj majčeno zmotili. Ja, sanja svinja… :)

V Chamonix smo prispeli v sredo v jutranjih urah in hitro smo našli kamp. To je bila sedaj naša baza do tekme. Sicer je bil že kar dobro zaseden, vendar nam je z nekaj sreče uspelo priti do praznega prostora. :D

Lepo se namestimo potem pa počasi v center Chamonix-a in na prijavo za tekmo.

Na tekmi zahtevajo, da tekmovalec vseskozi s seboj nosi obvezno opremo, saj so vremenske razmere nepredvidljive. Tako je že na tekmovalcih samih, da v osnovi poskrbijo za svojo varnost na progi. Vso opremo je potrebno prinesti že na prijavno mesto, kjer preverijo ustreznost le-te.

Vrsta pred prijavo je sicer dolga, vendar vse skupaj poteka relativno hitro in tekoče. Tako kaj dosti čakanja ni, in hitro pridemo na vrsto.

Že takoj na prijavi pa doživim presenečenje. Ko povem svoj priimek me hitro pospremijo v prostor, kjer opravljajo teste na doping. WTF…?! Nič mi ni jasno, kje so sedaj mene našli. No, potem mi razložijo, da sem pristal v nekakšni grupi »elit runners« pri katerih bodo opravili tudi anti-doping teste. No, ta je pa dobra, si rečem… :) ) Sledi odvzem krvi in prvi hitri test. V kolikor bi bil ta pozitiven sledijo podrobnejše preiskave.

Seveda je hitri test negativen in s prijavo že nadaljujem naprej. Vse poteka tekoče in že smo vsi s svojimi vrečkami. :D

Tako, sedaj je pot samo še naprej. Vseskozi nas organizatorji opozarjajo, da bodo razmere na trasi ekstremne, da bo nad 1800 nadmorske višine sneg, mraz, veter in dež, ter naj tako poskrbimo, da bomo imeli zadosti oblačil s seboj.

V četrtek je sledil še sproščen ogled mesta Chamonix, ki je bil popolnoma v luči tekme. Na vsakem koraku je moč čutiti, da se bo v mestu zgodilo nekaj »velikega«. :D Tekači z vsega sveta so preplavili mesto. Kamorkoli se obrneš vse je v znamenju tekme. Obiščemo tudi expo, na katerem takorekoč “ni-da-ni”. Vse kar si človek poželi in še več ali bolje rečeno preveč. :D

V petek zjutraj pospremimo Sukarja in Šumadinca do centra mesta, kjer ju že čaka avtobus za Courmayer, kjer je štart CCC-ja. Sledi vrnitev v camp in spanje do popoldneva saj je predviden štart za UTMB šele ob 18.30 uri. Ob cca. 13. uri me zbudi sms organizatorja…takoj se zavem, da ne more biti kaj dobrega. In res…obvestijo nas, da zaradi ekstremnih vremenskih razmer na prelazih, klasična UTMB dirka ni izvedljiva. Hkrati nas obvestijo, da je tekma skrajšana na 104 kilometre s 6000 višinskimi metri ter, da je štart prestavljen za pol ure. Tako naj bi štartali ob 19. uri.

Takšne spremembe ravno ne delujejo preveč pozitivno. Glava je pripravljena na celotno dirko, sedaj pa sprememba. Hm…hm…čudni občutki ob prebiranju sms-ja. Ni kaj, čimprej se je potrebno »naštelati« na nova dejstva. :D Sledi še nekaj popoldanskega spanja ali bolje rečeno “valjanja” po postelji, nato pa še finalna priprava stvari in že se podamo proti štartu.

Na štartu mi uspe priti prav v prve “bojne linije”. Ker sem se ponovno znašel na nekašni listi so me tako spustili prav v ospedeje.Uf…kakšna čast in čudoviti občutki… :D …se oziram okoli, vsi našpičeni, vsi nabrušeni…ne vem ali sploh spadam sem. ;)

Na velikem ekranu se prične odštevanje še 3 minute do štarta. Iz zvočnikov zadoni znana melodijo, ki dvigne adrenalin in emocije na najvišji možen nivo. Pred nami je napovedovalka, ki nas še zadnjič opozori na ekstremne razmere. Nekoliko v hecu nas spodbudi z govorom v smislu…srečno na poti čeprav lahko kmalu pričakujete, da boste mokri, da boste imeli sneg, da bo pihalo, da vas bo zeblo in da bo kmalu tema. Jupi, kaj bi si človek še želel…heheheheh. :D

Ob strani zagledam še Andrejo. S pogledom se še zadnjič posloviva.

Do štarta je še nekaj sekund. Glasba igra, odštevajo se zadnje sekunde. Množica iz ozadnja že pritiska. Uf, kot bi bila dirka na 10 km. Prerivanje se prične in pred mano stoječi favorit Francoz Sebastien Chaigneau v trenutku prav grdo poleti z obrazom proti tlom. Komajda ga preskočim, saj bi ga drugače pohodil. Ob doskoku na hrbtu že začutim roke in padec je neizbežen. Dobesedno usekam na tla kolikor sem dolg in širok. Ruzak gre čez glavo, palice poletijo ven. Jebemti, to ni dobro…poskušam se pobrati vendar več kot 2300 glava množica pritiska od zadaj. Doživim pravi adrenalinski šok, saj ne vem ali bom sploh preživel štart dirke. Fak, … Komaj se poberem in malo v besu in poln adrenalina odvihram po cesti naprej. Desno koleno me boli, malo pogledam, vidim strgane pajkice…ah, nič upam, da bo koleno čimprej nehalo boleti. Ni kaj,  gremo naprej. :D

Prvih 8 km je relativno ravnih tako, da ga kar lepo »nažgem« saj sem še pod vplivom štarta, ki se mi znova in znova vrti po glavi. Že na prvem vzponu se zadeve nekoliko umirijo saj vem, da drugače dirke ne bom preživel.

Dvigujemo in dvigujemo se, kmalu začne padati dež, ki pa višje preide v sneg. Proga je seveda razmočena, blatna in drseča. Prične še pihati tako, da si kmalu oblečem še jakno, ki odlično opravi svoje delo. :D

Nekateri spusti so bili dobesedno »na glavo«. Še posebej na začetku, ko smo tekli v skupinici po 5-7 tekačev nisem želel popuščati, saj je bilo napredovanje s tolikimi čelnimi svetilkami lažje kot zgolj z eno. Kljub vsemu sem kasneje tudi na spustih spustil tempo, saj je bilo po vseh mastnih skalah, blatu in slabi vidljivosti samo vprašanje časa, da pride do kakšne poškodbe.

Postojanke v mestih, ki smo jih prečkali so bile enostavno fantastične. Kljub poznim uram, nas je v dolini vedno znova pričakala množica navijačev, ki ti je dvignila nivo adrenalina na maksimum. Postojanke založene, kot se za takšno tekmo spodobi. Človek dobi zares vse kar si želi. :D Dosti se ne zadržujem na postojankah…le nekaj minut, saj ti drugače mraz zleze naravnost do kosti. :D

Nadaljujem v svojem tempu, gor in dol in gor in dol in tako naprej. Spremlja nas tema, mraz, veter, megla, dež…. Ni mi hudega, le v roke me občasno v višjih legah zebe. Drugače sem se dobro opremil – ravnoprav. Ko je najhuje si čez glavo potegnem še kapuco in tako nekako kljubujem dežju, mrazu in vetru.

Počasi se le prične svitati… Končno se zdani, to je pravi balzam po nočnem potepanju. Končno zares vidim podlago in celo nekaj metrov okoli sebe. Megla je bila skoraj vedno z nami. Le v nižjih legah si od časa do časa lahko videl kakšne lučke iz doline.

Pot se kmalu združi s potjo CCC-ja kjer je prav tako še veliko tekmovalcev na poti. Nekoliko “slalomiram” med njimi pred mano pa je že zadnja postojanka. Nekoliko naprej mi eden od usmerjevalcev pove, da je do Chamonix-a le še cca. 5-6 km. No, ta je pa dobra. :D Sam sem imel občutek, da je pred mano še kar nekaj poti, sedaj pa… Presenečen in še relativno poln energije lepo odtečem zadnji del proti mestu. Uf, kako luštno je to, ko je v nogah še nekaj dinamita.

Zadnjih nekaj sto metrov je seveda tako kot na vsaki tekmi najslajših. Tek skozi Chamonix ponovno dvigne emocije do maksimuma. Koža se naježi, čez telo gre elektrika. :D Uf, vsi navijajo tik pred ciljem pa me že čaka Andreja. Skupaj odtečeva v cilj. Lepo je biti ponovno na začetku. :D Počutje je sevda odlično, kakopak…

Občutki po zaključeni tekmi in v svežih, predvsem pa suhih oblačilih so super. Na cilju se ob polni mizi dobrot še majčkeno okrepčamo, vmes se »na hitro« preoblečem potem pa počasi na »zajtrk«, ki je bil v bistvu kosilo.

V cilj sem tako prispel v času 13:10:50. Andreja pa me obvesti, da sem zasedel 24. mesto v skupni razvrstitvi in 18. mesto v kategoriji. Priznam, da sem nad rezultatom kar prijetno presenečen. :D V takšnih razmerah si takšnega rezultata zares nisem predstavljal. :D

Drugače pa je vse skupaj organizirano na visokem nivoju. Kljub temu pride do nekaterih pomislekov. Nadvse fenomenalni so navijači, ki zares srčno navijajo. Predvsem zanimivi so otroci, ki dajejo »high five« vsakemu tekaču, ki priteče mimo njih. Verjetno pa je to tudi dan, poleg novega leta, ko jim starši pustijo ostati pokonci pozno v noč. :D   O postojankah, ki so zares založene ni potrebno zgubljati besed. Včasih je človek kar v dilemi kaj vzeti, ko pa soo mize tako založene. Tudi prostovoljci, ki delajo na postojanka o ustrežljivi in prijazni.

Edino kar poraja nekaj pomislek je izbira termina oz. prestavitev tekme. Krajšanje trase, je pomenilo, da bomo večino teka opravili ponoči. Tako je dejansko tudi bilo. S tem posebnega občutka kje tečem oziroma kam grem ni bilo. Vse skupaj je bilo…hm….temno. :D In s tem, da so bili naslednji dnevi (sobota, nedelja) skoraj brez oblačka… :D

Vendar kljub mrazu, dežju, vetru, snegu, megli, itd… sem vseeno užival. :D Tokrat seveda ne v razgledih ampak v čistem teku – “pure running”. Lepo je bilo. Čisti tek, brez filozofije, svoboda gibanja. Uf, zares čudoviti občutki. In to je bil največji užitek celotnega UTMB-ja, ki pa tokrat žal to ni bil.

“Last but not least” – Hvala vsem za spodbujanje, za navijanje, za vse pozitivne misli,… Ko veš, da je še nekdo tam, gre tudi v teh razmerah nekoliko lažje. :D Zahvala tudi Sabini, Sukarju, Davidu (ja, še enega smo imeli :D ) in Šumadincu za odličen “trip”… In še posebna zahvala Andreji, enostavno rečeno – ” za VSE” – in seveda za še eno neprespano nočjo. :D  



4 Responses to “Ultra-Trail du Mont-Blanc® (UTMB)…”

Leave a Reply