Ultra-Trail du Mont-Blanc® 2013 – poročilo

Chamonix, 30.-31.8.2013

AVI

 

Ponovno na kraju zločina, ampak tokrat slika popolnoma drugačna. :)

 

V sredo prispemo v Chamonix. Pričaka nas sončno vreme s prijetnimi temperaturami. Gremo kar v isti kamp kot prejšnje leto, saj je bila izkušnja dobra. Na srečo nam uspe dobiti prazno mesto, saj se kamp že čez dan popolnoma zapolni. Lepo se namestimo in odisejada se lahko prične. :D

Baza

Četrtek je bil prijavni dan. No, vsaj mi smo si ga vzeli za to obvezno opravilo. Najprej zajtrk, nato pakiranje vse obvezne opreme, ki jo bo potrebno nositi s seboj in že gremo proti prijavnemu mestu na drugi strani Chamonix-a. Vrsta za prijavo je bila enostavno gromozanska in na srečo nam je »nekako« uspelo, da smo bili kar hitro na vrsti. ;)

V vrsti za prijavo

Procedura že poznana, le da tokrat brez doping kontrole. Najprej preverjanje če sem res jaz, jaz…

Ob prijavi

…in nato preverjanje obvezne opreme (letos so bili kar temeljiti). Vse imam, vse je OK in gremo naprej…

Ob kontroli opreme

Potem so nas še »zacahnali« z zapestnicami, nam dali še majico, štartno številko, vrečke za odpadke in vrečo za stvari, ki nam jih prepeljejo v Courmayeur…

Ni poti nazaj

…in že smo bili zunaj. Tako, sedaj poti nazaj ni več… hehehe… No, v bistvu je, saj bomo odkrožili nazaj v Chamonix. Hehehe.

Po uspešni prijavi

Že v sredo in nato še v četrtek smo še malo zajadrali po sejmu športne opreme, kjer ni-da-ni…včasih še sam za kakšen kos nisem vedel čemu natanko služi. ;) V glavnem pestra izbira, pestra pa je bila tudi ponudba tekem, praktično iz celega sveta. Ko bi le človek imel neomejen dopust in neomejeno bančno kartico… :)

Sejem_Expo

Počasi se premikamo nazaj v »bazo« na makarončke in zgodnje spanje, saj je bila zjutraj rana ura. Še pred šesto uro zjutraj pospremimo Sukarja na avtobus za Courmayer, kjer je štart tekme CCC. Potem pa nazaj v posteljni raj. Prej pa seveda še priprava vse opreme…

Opreme, da se ti zmeša...hehehe...

Ura je odbila in počasi je bilo potrebno v center mesta na štart.

Gremo pocasi na start

Spotoma sem oddal še vrečko z opremo (rezervne superge, nogavice, nekaj ploščic in gelov), ki nam jo bo organizator prepeljal v Courmayeur. Na tej točki bo za nami nekaj manj kot polovica tekme.

Oddaja opreme

Časa do štarta je še na pretek in tako sledi malo relaksacije v senčki tik ob štartu.

Relaksacija pred startom

Uspe mi tudi nekaj malega napisati na blog oziroma twitter, saj tokrat ni bilo sreče z vso »tehnologijo« in wi-fi povezavami. V glavnem, da se ti zmeša…hehehehe…

Čas pred štartom seveda mineva z dvojno hitrostjo, ampak tudi tokrat sem imel ta privilegij, da sem se lahko na štart odpravil v »zadnjem trenutku«…

Tik pred startom

…in tako sem se ponovno znašel v prvi vrsti s samimi vrhunskimi ultraši. Uf, kakšna čast. Letos je bila še posebno »huda« konkurenca.  Uf, so se mi kar kolena zašibila…hehehehehe… Celo malo spregovorimo, o čem drugem kot Western States-u. Letos jih je v Ameriki pestila zares huda vročina. :D

Kaksna cast biti v prvi bojni liniji

Začne se odštevati zadnja minuta, zadoni znana melodija, utrip poskoči, v grlu cmok, s pogledom se z Andrejo še zadnjič posloviva… Poln pričakovanj a hkrati poln strahospoštovanja dočakam zadnjo sekundo…

In gremo…

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Glede na lansko izkušnjo, ko sem padel »v ribo«, se tokrat odločim, da ga »nažgem« in se tako izognem ponovitvi zgodovine.

Neverjetno…kakšno vzdušje…ljudje navijajo, ploskajo, kričijo, muzika prihaja iz zvočnikov, adrenalin še doda svoje in občutek imam, da lebdim. Ozrem se okoli sebe in ne morem verjeti, vodim UTMB dirko. No, ta pa je dobra…hehehehe… Za nekaj deset sekund še izkoristim, to priložnost, saj so občutki teka v »špalirju« po Chamonix-u enostavno fantastični.  :D

Start UTMB_4

V naslednjih sekundah že potegnem ročno zavoro in se pomaknem na odstavni pas, saj vem, da takšno nadaljevanje ne bi prineslo nič dobrega… Ampak malo heca pa tudi mora biti, saj se taka priložnost ne ponudi prav pogosto… hehehehe.

Nič, nadaljujem v svojem tempu. Temperature so prijetno tople…na soncu še celo prevroče, v senci pa ravno prav. Ampak kaj bi to, modro je nebo in pustolovščina se pričenja… Juhuhuhu!!!

Čez prvi vzpon, ki se ga spomnim še od lani, lepo napredujemo in poskušam ujeti svoj ritem… Sonce je še relativno visoko in že se ponudijo prvi pogledi na Chamonix od koder smo štartali…

Prvi vzpon_pogled na Chamonix

Že na prvi večji postojanki moram doliti tekočino v kamelo, saj je žeja velika. ;) Vzamem še nekaj ploščic in že nadaljujem… Občutki so pravi in zares uživam.

Počasi se začne mračiti. Ravno smo v vzponu. Kar dolgo vztrajam brez baterije, saj se mi je, po pravici povedano, ne da vzeti iz nahrbtnika. Ko pa se človek malo spotakne…no, potem pa se vse ljubi…hehehe…

Ravno, ko se znoči na eni od postojank srečam Gorana s Hrvaške. Nadaljujeva skupaj in super je bilo malo podebatirati in imeti družbo v nekaj nočnih urah.

Kljub noči pa so bili pogledi prav tako lepi. Zvezde in luna so se svetile kot bi jih narisal. Da ne govorim o kači lučk, ki se je risala po celotni dolini in pobočju gore. In prav po lučkah pred menoj sem imel vsaj malo občutka kam še gremo. In včasih je bilo to še prav visoko…hehehehe

Goran je nekoliko pospešil korak, jaz pa sem nadaljeval v svojem ritmu. Okoli 3. ure ponoči le dosežem Courmayeur. Na postojanki me pričaka vrečka s svežimi supergi in nekaj ploščicami in geli. Preobujem nogavice in superge, dopolnim vse zaloge, spijem še nekaj tople juhe in že nadaljujem. Noge niso več nove, kakšnih hujših težav ni, ampak vseeno ne steče…

Sledi vzpon, ki se ga lotim previdno, saj mislim, da me napada kriza…ne vem kaj pričakovati, ne vem kaj je narobe…ampak korak ni pravi. V glavi roji vse mogoče, do konca pa je še polovica tekme…uf, uf…

Ponoči pravega občutka kje sem nisem imel le, ko sem zagledal osvetljeno cesto in vhod v tunel pod Mont Blancom. To je bil lep pogled. :D

Nocni pogled na vstop v tunel

Na okrepčevalnicah si vedno dopolnim zaloge, še posebno tekoče. Enkrat pa se prav pošteno uštejem in tako mi vmes zmanjka ploščic. Kot nalašč je na naslednji postaji le pijača. Ni kaj, nekaj je potrebno ukreniti. Saj vemo kako pravi slovenski pregovor: “Prazna vreča ne stoji pokonci.” Vzamem toplo kavo in vanjo stopim 4 ali 5 kock sladkorja. Tako sladke kave še nisem pil… hehehehe…

Drugače so okrepčevalnice, kot smo jih doživeli lansko leto, prav super založene in tekaču prav nič ne manjka. Izbira je več kot pestra. Seveda če ne vzame z mize pa je njegov problem…hehehehe…

S prvimi sončnimi žarki pride tudi nekaj več energije, vendar še vedno ni čisto pravega občutka. Še Andreji pošljem sms, da se me loteva krizica in, da pridem-ko pridem. Odločnosti, da končam kar sem začel pa ni manjkalo. Vmes se zamotim z razgledovanjem po s soncem obsijanih vrhovih in tako vsaj malo odženem »temne oblake«. ;)

Ko se zdani...wow...

Ko se povzpnemo na enega od najvišjih vrhov na trasi, se vreme nekoliko spremeni. Megla, veter in jutranji mraz. Ni druge izbire kot da oblečem jakno. Vendar že kmalu na spustu “roma” nazaj v nahrbtnik, saj postane vreme spet prijetno.

Sonce že lepo ogreje ozračje, tečemo čez nekaj vasi (mest), vmes se razgledujem in mimo tega enostavno nisem mogel kar tako. Ena fotka in gremo dalje… :D

Taksne in drugacne lepote...

Sledi vzpon na Champex Lac, za tem pa sledi še nekaj poštenih vzponov in spustov. V glavnem, ko si dol, greš gor in ko si gor greš spet dol in tako naprej…hehehehe. ;)

Lepo, lepo, lepo...

Grizem, kolikor pač noge, pljuča in srce dajo. Malo pa se tudi zaustavim in naužijem krasnih pogledov.

Na enem od vzponov, kjer so se ponujali cudoviti razgledi

Ni kaj nekako bomo že prišli do Chamonix-ja…časa je še dovolj, volje tudi. ;)

Pogled na enega od ledenikov

Na okrepčevalnicah sem zasledil le table koliko kilometrov in višinskih metrov je še do naslednje točke, ne pa koliko jh je še do cilja. Tako pridem na eno izmed postaj in malo previdno vprašam, kakšna je pot v nadaljevanju in koliko je še do cilja. Prvo presenečenje je, da sem naletel na nekoga, ki govori angleško, drugo presenečenje in definitivno največje pa, ko mi odgovori, da je do cilja le še 18 kilometrov.

To mi nariše pošten nasmeh na obraz, telo preplavi adrenalin in prvič že zavoham cilj. :D Pred mano je sicer še en “pošten” vzpon z več kot 700 metri višinske razlike in nato še spust v Chamonix. Vendar sedaj vem, da sem blizu, tako zelo blizu… ;)

Napijem se coca-cole, vzamem sendvič – saj sladkih zadev enostavno nisem mogel več videti in že se odpravim z nasmeškom na obrazu na zadnjih 18 kilometrov.

Vzpon zgrizem kolikor lahko. Vseeno imam občutek, da je energija od neznano kje spet prišla v moje noge. Jupi!

Na zadnjem vrhu...juhuhuhu

Na vrhu pa nagrada. Pogled, ki povzroči cmok v grlu, oči pa postanejo nekako čudno vlažne…hehehehe… Mont Blanc spodaj Chamonix. :D

Pogled za milijon dolarjev_Mont Blanc in Chamonix

Še zadnja »prečka«, zadnja kontrolna točka in že se spuščam proti cilju. Še sam težko verjamem…. :D

Še zadnji kilometer, še zadnji ovinki, ljudje navijajo, meni pa se ježi koža… Komaj še zadržujem vse emocije, cmok v grlu pa postaja vedno večji…

Center Chamonix-a, pred menoj je že ciljni obok in Andreja.

Tik pred ciljem...s cmokom v grlu...

To je pogled za milijon dolarjev. Stečem ji v objem in skupaj stečeva v cilj. Konec je! Neverjetno! :D

Nepopisno veselje!!!

Kakšno popotovanje, kakšna izkušnja! Brez besed sem! :D

Po25 urah in pol in po 168 kilometrih in 10.000 visinskimi metri

Počasi (saj hitro ne gre…hehehehe) se odpravimo proti tušem, potem pa na zasluženo kavico v ciljni prostor. Vmes spodbujamo še vse ostale junake, ki so prihajali v cilj.

Počasi proti tusem

Nato pa v posteljo o kateri sem sanjal celo prejšnjo noč. Topla postelja, kako to paše po taki preizkušnji…hehehe…

Ponoči pa sem majčkeno sledil tudi ostalim našim, ki so bili še na progi.  In tako smo se zjutraj odpravili v center Chamonixa, da v cilju pričakamo še PetraM, Srečka in Marjeto. Ponovno polno emocij, srečnih in nasmejanih obrazov. Bravo vsi in še enkrat iskrene čestitke! :D

Marjeta_AVI_Sukar_Sreco_PeterM

Seveda je sledila še analiza, najprej ob odlični kavici nato pa še ob obilnem zajtrku/kosilu. :D

Ni več kaj dodati, kot neverjetno lepa izkušnja, a hkrati tudi težka preizkušnja! :D

Hvala vsem za vzpodbudo, za navijanje in pozitivna sporočila in misli. Z vami je bila marsikatera gora bolj položna…hehehe… Hvala!!! In hvala Sukraju in Sabini za lep izlet v Chamonix in še malo naokoli. Super je bilo! Velika hvala tudi vsem, ki so podprli ta projekt oziroma me tako ali drugače podpirajo. :D

Seveda pa gre največja hvala Andreji, saj si brez njene podpore takšnih »zadevic« ne predstavljam več. Kajti, da te pri teh “norčijah” podpira in vzpodbuja in nato še v cilju pričaka žena…to je neprecenljivo! Hvala!!! :D

In še tehnikalije, uradna video reportaža in reportaža z BBC-ja: po podatkih organizatorja smo naredili 168,7 km in 9796 višinskih metrov. Za vse skupaj sem porabil 25 ur in 35 minut in pristal na 27. mestu. :D :D

Celotni rezultati: http://utmb.livetrail.net/classement.php?course=utmb

Visinski graf

Reportaža na BBC: http://www.bbc.co.uk/news/world-europe-23918531

 


17 Responses to “Ultra-Trail du Mont-Blanc® 2013 – poročilo”

  • Babl Says:

    Hvala za tako reportazo in fotke, prav fajn je “popotovati” takole okoli po višavah!

  • Vojko Says:

    Čestitke….izjemen rezultat in lepa predstavitev….kar tako naprej!

  • AVI AVI Says:

    Hvala vsem!!! :D :D

  • preli Says:

    ma še enkrat kapo dol, tole je pa res ena super foto reportaža in super izid, številke so pa take da se ti kr v glavi zavrti BRAVO BRAVO IN KAPO DOL

  • Streme Says:

    Super poročilo. Mi da kar precej motivacije in zagona za naslednji tek :)

    Čestitke za vrhunsko uvrstitev. Še tako naprej.

  • coto Says:

    Čestitke Avi. Rekel si, da ti je bilo čast biti na štartu med vrhunskimi ultraši, mislim da je bila še večja čast za njih, da so štartali ob tebi.
    Še tako naprej.

  • AVI AVI Says:

    Hvala vsem za čestitke! :D

    @zz topka, saj bi z veseljem še tri pihnil…hehehehe…ampak jih ni bilo od nikoder…hehehehe… :D

    @Matevz, morda pa nekoč, zakaj pa ne… ;)

    @Anonimni, saj nekaj takega je bilo…hehehehe…v bistvu hodiš/tečeš od postojanke do postojanke in ješ in piješ….hehehehe…hec mora bit…v bistvu res ni tako “simpl”…ampak, ko prečkaš ciljno črto postane vse enostavno in mogoče. :D

  • Anonymous Says:

    Bravo!!!!

    Tole se bere, kot poročilo z enga izi kroga po polhograjcih. En vzponček, malo čvekanja, manjša krizica, pojedli par ploščic, lepi razgledi, pa gas do cilja. Mimo grede.
    Če ne bi vedel o kakšni dirki je govora, bi ti še verjel. :)

  • dada Says:

    Hej, sem imela kar mal vlažne oči, ko sem prebrala tvoje poročilo in mi je mukoma uspel najti tudi uradne posnetke! Uau!
    Vsem udeleženim čestitke , teb in Kepici pa objem!

    Dada in Dado

  • mj Says:

    Vsi tisti koraki, vsi tisti razgledi… Iskrene cestitke! Za voljo, motivacijo in odlicen rezultat!

  • Matevz Says:

    Čestitke! Ko to prebereš te kar prime, da bi šel še sam poskusit… sicer, po tehtnem premisleku, 5 sekund kasneje, se premislim…

    zanimivo… št. 4, ki ti je dala tempo ob štartu je relativno hitro odnehala… že po cirka 65-70km… še dobro da si stopil na zavoro :-)

  • spela* Says:

    Bravo, David!
    Res lepo napisano!

  • Luks Says:

    Uf, tale uvrstitev pa te umešča med najboljše na svetu! BRAVO!

  • Nana Says:

    Čestitke še enkra! Za prehojeno pot in za poročilo, ki ga vedno z zanimanjem preberem :) Bravo!!!

  • USD Says:

    Bravo!! Res super dogodivščina :-) .

  • zz topka Says:

    Bravo, Avi. Sam, mene pej nejki moti… Ma, oštja, glede na to, da si imel št.24… bi pa ja lahko še mal pohitu in pršu v cilj kot 24. , ne pa 27.?(hihi)Tako, pač, da bi se skladalo.

  • Ivica Says:

    čestitke David, še en podvig v tvojem slogu :) in seveda super opis kot zmeraj. Čestitke za vtrajnost, da si celo leto v top formi :) .Ivica.

Leave a Reply