Western States Endurance Run 100 – poročilo

Sicer je že kar nekaj časa odkar sem uspešno prišel v cilj, vendar pa so se v tem času zbistrile misli, čeprav so občutki še kako živi, odseke proge pa vedno znova podoživljam.

Z letalom sva v popoldanskih urah prispela v San Francisco, kjer sva tudi prvo noč prespala. Seveda polet ni minil brez zapletov, saj so mojo prtljago spretno izgubili na kar sem se tudi pripravil in vse pomembne zadeve za tekmo pospravil v ročno prtljago. :D Naslednji dan sva še dvignila avto in gasa proti South Lake Tahoe, kjer sva imela “bazo” do štarta tekme. Vmes sva se še ustavila na štartnem in ciljnem kraju. Tudi prtljaga se je vmes našla tako, da sva jo odšla iskat na eno od lokalnih letališč v bližini poti.

V Auburnu, kjer se tekma konča sva se tako ustavila na  “znamenitem” štadionu, kjer me je ob prvem pogledu nanj kar stresla mrzlica in mi je kar precej adrenalina pognalo po žilah. Ja, to je bilo nekaj kar sem do sedaj gledal le na slikah in filmčkih na “YouTube”. Sedaj pa je bilo to vse pred mano.

Ustavila sva se še v Squaw Valley oziroma štartu Western States Endurence Run-a, ki sva ga tudi v mraku dosegla. Na štartnem prostoru pa je bil že postavljen štartni obok. Zgodba iz Auburna se je ponovila. Mrzlica, adrenalin in čudoviti občutki, da sva dejansko tam. Seveda nisem mogel kaj, da se ne bi “za hec” pognal v hrib in tako odtekel prva dva ovinka, pa čeprav v “šlapah”. Ja, samo še nekaj ur in potem bo šlo zares.

Dva dni pred tekmo sva odšla pogledati še eno izmed kontrolnih toč in sicer Foresthill, na kateri sva planirala, da me bo Andreja tudi počakala. Še kar ne morem verjeti, da se sedaj vse to dogaja “v živo”.

Na poti nazaj se ponovno ustaviva v Squaw Valley, kjer so bila v popoldanskem času organizirana predavanja , tako za spremljevalce kakor tekače. Vsekakor je bilo zanimivo hkrati pa sva dobila tudi nekaj koristnih informacij.

Dan pred štartom je bi namenjen prijavi in pa obveznemu sestanku vseh tekačev in spremljevalcev. Glede na vse je prijava potekala mirno in tekoče in brez kakšnega velikega čakanja. Sledilo je uradno predstavitveno snemanje in slikanje s štartno številko in nato še tehtanje in merjenje pritiska.

Na roko so nam namestili zapestnico s podatki in telesno težo. Vmes so nam še dali še nekaj “spominkov” in tako s polnimi rokami in ves srečen stopim iz hiše, kjer pa me je že čakala Andreja. Tako sedaj ni več poti nazaj. Vendar pa to sploh nikoli ni bila opcija.

V meni pa še vedno dilema, katere copate naj obujem za začetni del, ko je na progi sneg. Tako se zapletem v pogovor z enim od organizatorjev, ki mi vseeno svetuje, da morda izbira gore-tex super ne bi bila slaba. Tako, odločitev je padla, da začnem z gore-tex supergami ostala dva para pa pripravim za odvoz na dve izmed kontrolnih točk na progi kjer planiran, da se bom preobu.

Vse stvari sva tako oddala, v vmesnem času do obveznega sestanka pa sva si privoščila še ledeno kavo s pogledom na vrhove kamor se bo potrebno povzpeti že čez manj kot 24 ur. Sestanek je bil v sproščenem vzdušju na travi pred zgradbo in sicer s predstavitvijo vseh “glavnih” organiatorjev, z govori nekaterih mestni veljakov in sponzorjev. Sledila je še predstavitev najboljših desetih tekačev in tekačic iz prejšnjega leta in predstavitev tujcev, med katerimi je bila tokrat seveda tudi Slovenija.

Sledila je še predstavitev trase in vse informacije o vseh nevarnosti oziroma zanimivostih, ki se nam lahko pripetijo na progi. Ja, organizatorji so res previdni in skoraj ničesar ne prepuščajo naključju.

Uradni del se je tako kočal, sva se pa še z marsikaterim zapletla v pogovor, saj so ljudje zelo sproščeni in odprti. Med drugim smo kakšno rekli tudi z zmagovalcem tokratnega WS100 Kilian-om Jornet-om (ampak takrat se to še ni vedelo :D ).

Ker je bila ura že kar veliko ob pol četrti uri zjutraj pa sva morala biti že na štartnem mestu, sva se počasi podala “domov” in sicer 40 minut vožnje proti jugu v South Lake Tahoe. Sledili so še “slovenski” makaroni in priprava vseh stvari za tekmo, od oblek do šivanja slovenske zastave na Salomonov nahrbtnik.

In napočilo je jutro oziroma bolje rečeno noč pred tekmo. Vstajanje, prvi zajtrk, še malo kave in pakiranje stvari v avto. Srčni utrip je bil verjetno že takrat na vrhuncu, adrenalin pa je seveda ponovno naredil svoje. Ko imava vse spakirano se odpraviva proti štartu, kamor prispeva nekaj minut pred pol četrto. Sledilo je ponovno obvezno tehtanje nato pa še zajtrk, ki ga je pripravil organizator…

in še zadnje javljanje…

Ljudje so se počasi začeli nabirati in v zraku je bilo čutiti polno pričakovanja predvsem pa pozitivne energije. Zunaj je bilo kar pošteno mraz, zato se nas večina skoraj “do konca” stiska v hiši. Še stisk roke z Rogerjem, ki sva ga spoznala že pred dnevi in že se znajdem v prvi bojni liniji.

Še enkaj sekund in možakar s puško ustreli v zrak množica pa gasa v breg. Wow, adrenalin šprica, mravljinci me oblivajo po telesu. Na prvem ovinku me pričaka še Andreja, kjer si še zadnjič pomahava. Sedaj bo sledilo približno 12 ur “samote”. Proti vrhu hriba pa kar vlečjo in jaz pod vtisom vsega kar sledim. Seveda gre vse prehitro, vendar to bom občutil šele kasneje. Sedaj se počutim odlično. :D Vse se odvija tako hitro, da skorajda ne opazim, da smo že na vrhu “glavne gore” in že se začne spust. Tukaj so se v bistvu šele zares začeli problemi s snegom. Sneg je bil v višjem delu zmrznjen in ob prečenju pobočja, je bilo nemnogo težav, saj si lahko zdrsnil tudi 30 m globoko. Tako odrgnine in krvave noge niso bile nič kaj posebnega, vendar pa prizori “drsalcev” niso bili ravno prijetni. Sam kaj dosti nisem imel težav, le en zdrs nekaj metrov in nekoliko okrvavljeno koleno.

Tudi na spustu je bil tempo “hud”, vendar pa zaradi lažjega napredovanja v skupini nisem hotel spustit. Ob koncu spusta pa reka. Mrzla, globoka do kolen in široka zadosti, da je ni mogoče preskočiti. In gremo, kaj pa bi drugega. :D Tako s polnimi supergami vode nadaljujejm, do prve okrepčevalnice.

Uf, o okrepčevalnica, bi tudi lahko napisal svoj prispevek…hehehehe…ker take postrežbe in tako založenih okrepčevalnic pa res ne srečaš kjerkoli. Kaj vse je bilo ne bom našteval, ampak lahko povem, da skoraj karkoli si zaželiš, to tudi imajo. Da ne omenim tega, da ponoči ali podnevi takorekoč “bogu za hrbtom” sredi ničesar v kanjonih oziroma okoliških hribih, dobiš tako vročo juho ali ledeno mrzlo pijačo z ledenimi kockami. Ja, postrežba, ki ji ni para.

Že kmalu tam okoli 20-25 milje me v trebuhu nekaj čudno zvija, kar seveda ne prinese nič kaj dobrega. In kmalu je bil narejen prvi ovinek v gozd. Počutje je bilo še dokaj v redu, vendar pa se je prebava vedno znova oglašala. Vse skupaj se je kar vleklo nekaj milj, vseskozi pa mi je tudi vedno manj pasalo jesti (ironija – pri tako obloženih mizah). To je prispelo do točke, ko enostavno trde hrane nisem mogel več spraviti vase, razen nekaj koščkov slanih krekerjev z napitkom oz. coca-colo.

Pokrajina okoli pa čudovita, da ti srce zaigra. Vmes še znametiti del, kjer je pred leti divjal ogenj (zaradi česar je bila tisto leto odpovedana dirka) in kjer je še danes mogoče zaznati vonj po zažganem.

Težave z želodcem so bile vseskozi bolj kot ne podobne, prišla je še slabost in sedaj smo imeli cel komplet. :D Nekaj časa tako tečem, samo na tekočini telo pa se počasi prazni hkrati pa se v glavo že prikradejo bolj temačne misli v smislu, da samo na tekočino pa ne bo šlo še naslednjih 60-65 milj. Ja, vedel sem, da bo cilj težko dosegljih oziroma nedosegljiv zgolj na napitek in coca-colo oziroma kurjo juhco.

Tako, ko nisem več vedel kaj bi in ko se mi je že obračalo ob pogledu na katerokoli hrano, se odločim, da ni druge, če želim priti na cilj, da pričnem jesti…Hm…hm…gledam kaj bi…vse se mi gabi…

Nič, nekaj kar je najmanjše in kar ima največ energije…zagrabim dva gela enega v žep enega v roke in grem. Kar nekaj časa ga premetavam po rokah predno se odločim in ga odprem in….uf, tako težko kot sem to pogoltnil ne vem če sem že kdaj kaj.

Vendar stvar je delovala geli pa so mi postajali vedno bolj všeč… :D :D

Vmes je seveda postalo že peklensko vroče. Še posebno spusti v kanjone so bili, kot bi se spuščal v pečico. V enem izmed njih so nas pričakali kar z velikimi mokrimi brisačami v katero si se zavil in se vsaj malo ohladil.

Postojanke si kar sledijo s tem pa tudi minevajo tudi milje. Vmes je sledil še znamenito peklenski vzpon na Devils Thumb, kjer te dobesedno pričaka hudič. :D   Sledilo je nekaj milj v smislu “malo gore malo dole”.

Potem pa ponovno v breg in po kar pošteno vročem in dolgem vzponu je sledilo ponovno srečanje z Andrejo na Foresthill-u na 62 milji oziroma skoraj 100. kilometru. Tukaj sem si tudi vzel nekaj minut počitka, saj je bilo prav lepo spet videti Andrejo po skoraj 13. urah “neznanega terena” in “samote”.

Z mano nadaljuje še kakšen slab kilometer, ko pot zavije desno v kanjon in kjer se tudi ločiva. Naslenjič se bova zagledala na cilju venda pa je do tja še dolga pot, vendar pa so misli sedaj veliko bolj pozitivne, kot v tistih “črnih” trenutkih.

Sledil je doooooolg spust proti reki, in glede na to, da noge niso bile več “nove” :D , je bilo zadnje kar bi si človek želel prav spust. Še v dnevu dosežem dno doline, vendar pa se je že počasi začelo temniti. Izvlečem Petzl-a (lučko) in gremo naprej tako, da že v kar pošteni temi dosežem Rucky Chucky.

Na postojanki ob reki pa pravi žur tako, da človek kar težko odide naprej…čoln že čaka in drugega ni, kot hop na čoln in gremo naprej. Na drugi strani reke ponovno žur in postojanka, kjer so me čakale tudi superge za preobuti. Počutim se dobro, noge pa so tudi dokaj v redu zato se v trenutku odločim, da se ne bom preobuval, za kar pa mi je kmalu potem pošteno žal.

Sledil je vzpon po “peščeni” cesti in nato malo gor malo dol. Noge so počasi zatekale s tem pa so postajali tudi čevlji vse manjši in manjši. Tako me je pri vsakem manjšem spustu, že kar pošteno “nabijalo” v prste na nogah, višek pa je bil spust proti No Hands Bridge, kjer sem že vedel, da jo tokrat prsti na nogah ne bodo odnesli tako poceni. :D

Tukaj pa se dejansko že voha cilj in tudi časovne zaloge do limita 24 ur sem imel zadosti. Tukaj si prvič rečem na glas, uspelo ti je, čeprav je bilo do cilja še nekja milj. Enostavno sem vedel, da ne more iti nič več narobe in da bom dosegel cilj neglede na….

Tako, je sledil zgolj še vzpon in nekaj milj po asfaltni cesti do cilja. To je bil čisti užitek, kjer ti srčni utrip poleg hriba dviguje še misel, da so sanje postale resničnost. Na krilih adrenalina in občutkov še pospešim in v zadnji milji prehitim še nekaj tekačev. Ob progi ljudje navijajo, skratka super vzdušje, jaz pa utrujen in poln emocij, da človk komaj še zadržuje… Pred vhodom na štadion pa me že čaka Andreja s klobukom Slovenija. Ja, naj vedo, da tudi Slovenci nismo kar tako….hehehehe… :D   :D

S klobukom na glavi odtečem še krog po štadijonu, kjer enostavno ne čutiš več podlage pod nogami, saj so občutki kot bi lebdel pred tabo pa je že ciljni obok z uro, ki kaže krepko pod 24 ur. Seveda prihod v cilj ne bi bil pravi če ni skoka v levo in desno. Še nekaj korakov in preproga je zapiskala….dosegli smo cilj. Jaz, Andreja in vsi vi ki ste verjeli, ki ste navijali in držali pesti, da nam uspe. In uspelo nam je. Tudi Slovenci smo opravili z Western States Endurance Run 100.  :D

Občutki: Jih ni mogoče opisati.

Kar nekaj časa sem sedel na stolu in “prihajal k sebi”, kajti to je bilo nekaj o čimer sem do sedaj le bral v različnih blogih, revijah, nenazadnje tudi v knjigi, gledal na različnih posnetkih in sanjaril… Sedaj sva tam in sedaj je to resničnost.

Po “prihajanju” k sebi je sledi zaslužen tuš in pa nekaj urno spanje.

Ko se zbudiva na štadionu še ujameva nekaj prihodov v cilj skoraj ob izteku 30 urnega limita. In to so bili prav tako eni najbolj emocionalno nabitih trenutkov na štadionu.Privoščiva si še pravi ameriški zajtrk in skupaj z Rogerjem, njegovo ženo in hčerko počakamo na podelitev.

Ob poldnevu pa je že sledila podelitev znamenitih zaponk. Na podelitvi je bila Slovenija ponovno omenjene, saj so posebej predstavili “finisherje” iz držav, ki so prvič na Western States Endurance Run 100.

Zaponka varno v rokah… :D Sanje?…Ne!….Resničnost. :D .

Zahvala: Seveda gre prvo mesto Andreji ♥, ki me že ves ta čas spremlja in podpira pri takšnih in drugačnih “norčijah”. :D

Tukaj pa ste seveda še vsi, ki ste navijali in držali pesti, da nam vsem skupaj uspe. Hvala prav vsakemu za pozitivne misli in besede tako na blogu, kakor na Tekaškem forumu. Tudi z mislimi na vas je šlo v težkih trenutkih nekoliko lažje. :D

Velika zahvala gre tudi vsem donatorjem in opremljevalcem, ki so nama tako tudi z materialnimi sredstvi pomagali, da je bilo sploh mogoče izpeljati projekt udeležbe prvega Slovenca na Western States Endurance Run 100. :D

Hvala vsem!!!

:D :D :D :D :D :D :D


14 Responses to “Western States Endurance Run 100 – poročilo”

  • AVI AVI Says:

    Super, da je uspelo. :D

  • Sebi Says:

    No, končno sem si uspela ogledat še slikce. Hvala!

  • AVI AVI Says:

    Rollback, s tem komentarjem si me pa prav nasmejal…heheheheheehe

    Samostojni glej, da se res prikažeš… :D …Vršiča se pa še kako spomnim :D

    jotaeater :D :D :D

    Borut hvala za čestitke :D .

    P.S. Mislim, da bi se sedaj mogle slikce normalno prikazovati. Problem je bil ( ali pa je še vedno :D ), da so bile slike v veliki ločljivosti zato so se prikazovale oziroma neprikazovale zelo počasi. Sicer meni je že prej vse normalno delovalo tako, da če se slučajno slikce še vedno ne prikazujejo prosim napišite… :D

  • jotaeater Says:

    s pravim užitkom sem tole prebral!! blog post leta :) res iskrene čestitke!!!

  • Samostojni Says:

    David čestitke ob uspešno zaključenem teku tam čez ocean.Sanje so …..da jih lahko dosanjaš….če si to res želiš.
    Se pa še vedno spomnim tistega deževnega teka na Vršič…..tam sva prvič….in tako dalje se še narajmala pa kako djala.
    dobr se mejta , se vidmo tam u Logarski…mislim u Celju kmau mogoče.

    Lp Samostojni

  • Borut Says:

    David!
    Iskrene čestitke za izjemen dosežek.

  • Rollback Says:

    Tole je carsko. Karno je pa en amater, on je samo jamral in skoraj preč prišel, da je zlezel do cilja :D

    Bravo še enkrat!

  • AVI AVI Says:

    Mislim, da vem v čemu je problem, bomo videli če bo uspelo stvari porihtati…

    Uf, Sebi ste pa imeli odisejado na Velebitu, to pa ni bilo od muh in čestitke za vztrajnost… :D

  • Sebi Says:

    @David: ene slikce odpre, drugih ne (večine ne odpre). Bi jih bilo pa zares fino videti ;-)

    Ps.: pa poglej kaj si zamudil ;-)
    http://njokica.blogspot.com/2011/06/osebna-zmaga.html

  • Tadej Says:

    Odlično poročilo, ki smo ga resnično težko pričakovali. Verjamem, da ko sanje postanejo resničnost je še resnično sanjsko. Čestitke in hvala, ker vse skupaj deliš tudi z nami, ki še vedno samo sanjamo :) .

  • AVI AVI Says:

    Ečo, veš da bomo še kakšno skupaj ušpičili…

    Sebi sej veš kdo čaka, dočaka. :D ma, hec mora bit… Ma, se je v zadnjem času toliko dogajalo, sem imel samo na papirju skicirano…no, sedaj pa mi je uspelo še v elektronsko obliko spraviti….hehehehehe

    Še malo bolj obsežna reportaža pa sledi v naslednji številki TekPlus.

    S slikcami pa ne vem kaj je narobe, ker pri meni trenutno vse odpre. Hm, hm, …
    Aj ih sploh ni videti, ali jih samo ne poveča?

  • Sebi Says:

    Čestitke še enkrat! Sem že prav nestrpno čakala tvoje poročilo… In ga komaj dočakala. Slikic pa res ne odpre vseh, ja…

  • mojchka Says:

    Ej, super si tole napisal. sem se počutila, kot bi bila tam.
    Pa seveda: Še enkrat čestitke!

  • Ečo Says:

    Bravo David. Niti trenutka nisem dvomil vate. Sem pa ponosen, da sem lahko treniral s tabo. Upam, da bom še kdaj lahko… ;)

    P.S. Ne odpre vseh slikic

Leave a Reply