Trbovlje, 19.2.2011

Verjetno so res najboljše stvari tiste, ki so najmanj načrtovane. In nekaj podobnega se je zgodilo tudi tokrat.

Dan pred odhodom je prišel Semjul z idejo o »ultra« trenigu po združenih dveh krožnih palninskih poteh (Knapovska in Rokovnjaška pot) in seveda ni bilo potrebno dvakrat reči, da…

Štart ob dveh zjutraj v Trbovljah, kjer se na Knapovsko pot podamo Semjul, Tomaž in moja malenkost. Knapovsko pot sem sicer že spoznal saj sem jo v lanskem letu že oddelal, no tokrat pa sem jo spoznal še v temi. 😀

Štart tako kot vedno pri muzeju v Trbovljah tokrat še v temi. Sledil je nekoliko blaten vzpon do prve izrazite točke in sicer cerkvice na Retju. Sledil je spust v Hrastnik, kjer pa tokrat ni bilo okrepčila, saj je bila pekarna zaprta – čudno, ne? …hehehehe… Iz Hrastnika pa v najdaljši vzpon in sicer na Klobuk, kjer nas tudi pričaka nekaj centimetrov snega. Še prečenje čez Kal in smo že na vzponu na Mrzlico, kjer kot ponavidi piha kot »hudič«, gobove juhe tudi ni bilo – le zakaj? …zato se nič kaj ne ustavljamo in nadaljujemo proti Sveti Planini, kjer se že pošteno svita.

Pri “spomeniku” – Vrhe

Sledi še vzpon na Čemšeniško Planino, ki pa ga, tako kot na Klobuk in Mrzlico, otežuje sneg. Seveda je bila tudi na Čemšeniški Planini planinska koča zaprta zato smo o »štrudlu« lahko le sanjali.

Na poti na Čemšeniško planino

Tukaj se Knapovska pot obrne nazaj proti Trbovljam, mi pa smo tokrat nadaljevali proti Trojanam, kjer nas je čakala še Rokovnjaška. Spust do Trojan je bil sicer nekoliko daljši od Semjul-ovih predvidevanj, ampak sta bila zato kavica in krof še bolj slastna…

Tihožitje – prvič 😀

Na Trojanah smo imeli tako malo daljši postanek, potem pa »gasa« na Rokovnjaško planinsko pot….

Trojane – začetek Rokovnjaške poti

Za začetek sledi zmeren vzpon po gozdni cesti na Špilk, nato pa »malo gore-malo dole« čez vasice Gabrje, Selce, Poljana, Češnjice, Laseno, Zlato Polje, Trnovče, …vse do Brda pri Lukovici, kjer se Rokovnjaška pot obrne nazaj proti Trojanam oziroma kjer človek pomisli »pa saj je bližje peš do doma v Ljubljano – zakaj bi že šel nazaj v Trbovlje« …zato, ker je pač lepo…. 😀

Na poti proti Brdu pri Lukovici

Grad na Brdu pri Lukovici

Na tej točki si ponovno privoščimo malo daljši postanek, kjer naju »Semjul« preseneti s sendvičem s pršutom in sladico. …njam, njam…

Tihožitje – drugič 😀

Tako, polni moči nadaljujemo pot proti Limbarski gori in nato čez Golčaj, Borje in Doline na Trojane.

Mali in veliki fant 😀

Tja gor, tja gor na Limbarsko goro še gremo 🙂

Seveda pa sem že celo pot nazaj sanjal o »trojanskem« krofu, čez katerega ga pač ni… in na Trojanah je seveda sledilo… 😀

Tihožitje – tretjič 😀

Sledil je manjši vzpon in nato še relativno dolgo prečenje pod Čemšeniško planino, kjer nas je že ujela noč. Z lučkami na glavi smo se še povzpeli proti spomeniku, kjer smo se zjutraj slikali, nato pa je sledil še »sladek« spust v Trbovlje….kjer pa analiza seveda ni izostala…

Tihožitje – zadnjič 😀

Skupna ocena »odlično«. Lepi kraji, lepa slikovita pot, le vremensko napoved so tokrat spet malo »falili« saj sončka, kljub napovedi tako rekoč ni bilo, ampak potem bi bilo pa že kičasto. Drugače pa je potrebno pohvaliti markciste Rokovnjaške poti, saj je izredno lepo označena, zato ni bojazni, da bi človek kam »odtaval«. Ker pa Rokovnjaške poti prej nisem poznal, me je tokrat kar malo presenetila količina asfalta na poti.

V glavnem odličen »bazni-ultra« trening, še sploh, ker so danes noge »kot nove«, o kakšnem »muskelfibru« pa ni ne »duha ne sluha«. 😀

GPS se je tokrat ustavil pri 109 km z nekaj manj kot 4300 višinskimi metri vzpona.

Semjul in Tomaž, hvala za družbo…:D

Kje vse smo bili  😀 (klikni na sliko za povečavo)