Petrovo Brdo, 12.11.2011

Obetal se je prelep dan in škoda bi bila, da ga ne bi izkoristil kot je le mogoče. In z nič kaj dosti obotavljanja sem jo zaokrožil po trasi Gorskega maratona 4 občin.

Štart kot ponavadi na Petrovemu Brdu in nato po planinski poti proti Kobli. Že na začetku trase je opaziti moč narave, ki je marsikatero drevo zabrisalo čez pot. Na enem predelu se je pot dobesedno ugreznila v zemljo. Zima bo verjetno svoje še dodala vendar pa ni dvomiti, da Jožko z ekipo ne bi poskrbel, da bo trasa za naslednjo tekmo ponovno kot iz škatljice. 😀

Višje kot se vzpenjam proti Kobli vedno bolj se kaže zimska slika. Iz območja meglic se dvignem do sončka, ki je pravi balzam proti mrzlemu vetru, ki piha. Na vrhu Koble pa se za kratek čas ponovno prično priganjati meglice.

Sledi rahel spust po zamrznjeni zemlji, ki je lahko od časa do časa zelo adrenalinski. 😀 Nato sledi vzpon na Črno prst oziroma boljše rečeno, do sedla.

Kolikor se mi ta del poti na tekmi GM4O “vleče” je tokrat minil neverjetno hitro. Prispem na sedlo, kjer pa zaradi vetra na katerega bi se lahko ulegel, nisem kaj dosti vandral. Tako naredim sliko ali dve in hop proti dolini.

Sedaj sem bil na sončni strani gore. Nižje pa so tudi temperature postajale prijetnejše. Roke so se počasi odtajale, saj se mi je že skoraj “zanohtalo”. Ponovi se adrenalinski vložek spusta po zamrznjeni zemlji le, da se je tukaj zgornja plast že nekoliko odtajala s tem pa je bila drsalnica še hujša. Nižje v gozdu pot postane znosnejša.

Sledi prečenje proti vasi Kal in Znojile, kjer si še dopolnem svojo “kamelco” in nato spust v Hudajužno.

Sledi še zadnji vzpon na Porezen čez Durnik. Ker vem kaj me čaka in ker se mi nikamor ne mudi se ga mirno lotim in predvsem uživam v fantastični jesenski idili.

Seveda pa Durnik s svojo strmino vedno znova preseneča, vendar mene nič več. 😀

Proti vrhu sem ponovno občutil zimske razmere, saj mi je mraz prišel do kosti. Veter je proti vrhu pihal vse močnje in seveda kam drugam kot v prsa.

Na vrh Porezna prispem premražen, zato se na kratko ustavim pri črnem sodu, ki je lepo absorbiral sončno energijo. Malo sem si jo sposodil, naredi nekaj slik in nadaljeval naprej proti dolini oziroma Petrovemu Brdu.

Pri spustu naletim še na fantastičnega “možica”, ki mu verjetno ni primere v naših gorah. 😀

Čeprav sem že velikokrat opravil s krogom GM4O je spust s Porezna še vedno lahko nekoliko “kočljiv” saj mora biti človek pozoren, da nadaljuje v pravo smer. Še posebej zanimivo je lahko v tem času, ko je na tleh polno listja, ki zakriva pot.

Pot se tako kočna na začetku na Petrovemu Brdu, kamor prispem v dobrih 5 urah, 32 kilometrih in nekaj več kot 2500 višinskih metrih.

Sledil je še prijeten sprehod v super družbi Kluba prijateljev gorskega maratona in odličen zaključek v Stržišči. Hvala Jožko in ekipa. 😀