Polhograjska planinska pot (PPP)

23.1.2011, Polhov Gradec

Že dolgo je bila v meni želja, da opravim tudi to krožno pot kjer se je tako rekoč začela moja »hribovska« kariera. Že pred mnogimi leti, ko sem dobil dnevnik s Polhograjske planinske poti sem študiral kako bi bilo, se podati in jo obkrožiti »na en mah«.  Seveda takrat niti pod razno nisem bil sposoben kaj takega storiti. Bile so le sanje. 23.1.2011 pa…

…še v temi parkiram avto pri gradu v Polhovem Gradcu in z lučko na glavi za ogrevanje skočim do prve kontrolne točke in sicer na Polhograjsko goro oziroma sv. Lovrenc. Ko dosežem vrh se že pošteno začne svitati in pogledi, ja, da ti srce zaigra. Pritisnem štampiljko in že gremo nazaj v dolino do avta. Spust je bil kar zanimiv, saj je zgornji del kar pošteno »zlizan« in zamrznjen. Me je pa presenetil obisk te »gore« že navsezgodaj.

Pogled s Sv. Lovrenca

Pri avtu vzamem še »kamel’co«, ki je nisem nosil na sv. Lovrenca in že grem proti Mačkovemu grabnu in Tošču. Vzpon mineva brez posebnosti razen tega, da je kolovoz strm kot »hudič«. Na Tošču spet pritisnem žig in nekaj malega prigriznem. Sledi »uživaški« spust do vasi Selo, kjer je tretja kontrolna točka PPP. Naprej pot vodi na Pasjo ravan, ki mi je tudi dobro poznana saj sem se predlani tukaj čez odpravil do Bohinja.

Na poti na Pasjo ravan

Od Pasje ravni naprej mi pot ni bila poznana, zato se stvari začno majčkeno komplicirati, saj mi ni bilo jasno v katero smer nadaljevati. Nekako mi le uspe najti nadaljevanje poti proti Sivki vendar redke markacije in sneg na poti, kaj dostikrat vzbudijo dvom ali sem sploh še na pravi poti. V glavnem le najdem “goli hrib” imenovan Sivka, s katerega pa so čudoviti razgledi na vse strani . Pritisnem še žig in se podam proti Srednjemu vrhu, do katerega je pot še kar zgledno označena, zato tu ni večjih težav z orientacijo. Te pa se pojavijo v nadaljevanju poti proti Setniku oziroma kmetiji na Žulovem. Tu sem kar precej zašel iz »začrtane« PPP in tako pridelal še kakšen kilometer več. Potrebno je bilo nekajkrat potrkati na vrata in povprašati, kam naprej. Hkrati so prišle prav vse izkušnje s treking lige. Bolj kot ne po občutku in napotkih domačinov, na veliko olajšanje le najdem Kmetijo na Žulovem.

Ker me je malo že čas priganjal, saj je bil pred mano še kar velik del poti grem kar hitro naprej na Butajnovo nato pa sledi spust v dolino in nato vzpon na Kožljek, ki ponudi edinstvene poglede na vse strani. Uf, čudovito je. Pritisnem še žig in slikico in gremo dalje….

Kožljek

Ker že bijem vojno s časom, kar v lepem tempu nadaljujem na Koreno. Pot do Korena je eno samo čudovito prečenje po gozdni poti. Tudi iz Korena na Ključ ni bilo posebnih težav, oziroma se glavna dilema postavi pred tablo, na kateri piše »Ključ-krajša varianta« in »Ključ«…seveda kažeta v nasprotni si smeri. Ha, in seveda ne bi bil jaz, če ne bi izbral daljše variante, ki pa moram priznati se mi ni zdela ravno dolga. In gremo spet v dolino. Iz Korenega je kar pošten spust do ceste, ki pelje v Horjul nato pa ponovno v breg in na vrh Ključa.

Na poti na Ključ

Razgleda ni saj je vrh v gozdu, zato samo pritisnem žig in že se spuščamo v ali na Babno goro. Čudovita gozdna potka z rahlim spustom, nič drugega kot da srce zaigra…uf, to so užitki. Pri izhodu iz gozda pa je pogled že usmerjen proti Grmadi-zadnji točki PPP.

Še žig pri Glažarju-Babna Gora in za konec še »kvalitetno izgubljanje« v dolino. Izgubljanje je bilo toliko kvalitetno, da sem pristal v sosednji vasi namesto v Belici in tako pred vzponom na Grmado pridelal še nekaj kilometrov več. Pač potrebno se je bilo vrniti po cesti Dobrova-Polhov Gradec nazaj v Belico. No, od tam naprej pa mi je bila pot na Grmado spet poznana. Za sam konec so res »prišparali« najslajše ali pač najtežje. Če je bil kolovoz na Tošč strm kot »hudič« je bila pot na Grmado strma kot »dva hudiča«. Proti koncu vzpona na Grmado je sonce že počasi zahajalo, tako se na vrhu nisem kaj dosti obotavljal, le nataknil lučko na glavo in že gremo v dolino.

Pod vrhom Grmade

Pot navzdol je bila morda bolj zahtevna kot navzgor, saj je bil vrhnji del kar lepo snežno-leden. V spodnjem delu je bila pot lepo kopna, izza dreves pa so se že kazale lučke Polhovega Gradca in občutki so fenomenalni. Še na cesto in nazaj do avtomobila. Vrisk veselja in …

Ko superge ne morejo več, AVI lahko še  🙂

Po GPS-u se je nabralo 73 km in nekaj manj kot 3300 v.m. (to moram še preveriti), vendar pa je optimalne PPP za kar nekaj kilometrov manj. Pot je razgledna in nadvse čudovita, pa tudi zelo razgibana. Tako ravninskih delov praktično ni. Vsekakor pa bi bilo potrebno na nekaterih delih markacije Polhograjske planinske poti obnoviti, saj so nekatere že povsem zbledele.

AVI


9 Responses to “Polhograjska planinska pot (PPP)”

  • Jakob Says:

    Hm. Moj app, ki je glede višincev zelo točen, glede daljave pa včasih malo pretirava, mi je naštel 42+ km in 1700+ višinskih metrov.

  • AVI Says:

    Biz, važno je da uživaš..pa če je to v enem kosu, dveh ali treh… 😀 Moram pa tudi sam še nekatere dele posamezno “obresti”, ker še danes ne vem kje točno gre PPP. 😀

  • biz Says:

    Bravo, tole bi jaz celo zimo sestavljal skupaj 🙂

  • AVI AVI Says:

    Hoj! Vreme je bilo res božansko, v daljavi je bilo le nekaj meglic. Tudi temperature so bile odlične na sončku pa že prav prijetno toplo. Če bi bil pa še dan za urco ali dve daljši bi bilo pa že preveč idealno. 😀

  • dada Says:

    Hej Avi!

    Lepo opisano in čudovite fotke! Uživala sem in bila prijetno presenečena! Le tako naprej in hvala ! Lp Dada

  • USD Says:

    Uau…tole je pa bil lep enodnevni izletek 😛 Slikce so ful lepe, vreme ti je bilo naklonjeno, tako da verjamem, da je bilo res super.

  • AVI AVI Says:

    Res je lepa. Tokrat sem jo šel raziskovat sam, da slučajno ne bi komu dvignil pritiska z izgubljanjem. 😀 😛 Jo pa vsekakor enkrat ponovimo.

  • GRB Says:

    Ful lepa tura. Lahko bi pa tole kak dan v naprej najavil 😉

    G.

Leave a Reply