Stahovica-Sv. Primož 6.-7.5.2011

Tokrat prvič na 24 ur Sv. Primoža, kajti vedno se tekma pokriva s Tekom trojk, vendar tokrat , ker je potrebno migati za WS100, sem se po cca. 9 letih redne udeležbe na Teku trojk rajši odločil za Sv. Primoža…

Glede na to, da je štart relativno “zgodaj”, sem moral v petek kar pohiteti, da sem se še pravočasno pripeljal do Calcita, kjer pa je bila večina druščine že zbrana. Seveda sem doma pri hitri pripravi stvari, kakšno malenkost tudi  pozabil ampak kako že pravi pregovor: “kogar ni, brez tistega se mora”.…hehehehe…. in tako smo šli….

Kaj posebnega od tekme nisem pričakoval predvsem, da opravim dober trening tako, da kakorkoli o rezultatu ali doseženih vzponih sploh nisem računal, še posebej ne, ker je od zadnje 24 urne preizkušnje minilo šele približno 100 ur. 😀

Zbrani na štartu (Foto: Kamnican.si)

Pot na Primož-a sem poznal le deloma in sicer iz gorskega teka, ki pa gre nekoliko bolj naokoli tako, da sem se prvi vzpon pustil voditi in si razgledal pot. Že na začetku prvega spusta sem več ali manj ostal sam tako, da sem se spuščal po poti vzpona.  V naslednjih vzponih mi povedo, da poteka še ena pot po grebenu, katere se poslužim na enem izmed spustov in seveda prav lepo zatavam, tako da pridem na cesto krepko na desno od Calcita. Nič zato, vzdušje je super, počutje tudi, zato zakaj bi se sekiral. Naslednji vzpon opraviva skupaj z Alpnerjem in ne glede nato, da je v dolino letel kot “sneta skira” ga nekako držim saj mi drugega ne preostane če si ne želim več “lutanja”.

Tako, sedaj mi je pot poznana, Alpnerja spustim naprej, saj je tempo za moje sposobnosti prehud in nadaljujem v svojem tempu. Tudi razmere so odlične ni ne premrzlo in ne pretoplo. Dan se počasi preveša v noč, razgledi ob sončnem zahodu pa so čudoviti. Več ali manj nisem bil pozoren kaj se na progi dogaja, vem le, da sem v neki točki dohitel in prehitel Alpnerja, potem pa samo še nadaljeval v svojem tempu.

Krogi so se lepo vrstili, naenkrat pa mi na vrhu v koči nekaj pride v nos ….uf… nekaj se peče… in glejga prijazno dobim polovico pečenice …njam.. njam… to je bilo nekaj, res odlična. Hvala fantje!

In smo šli naprej! Pozitivna energija na poti je bila seveda še vedno prisotna in ne glede na vse kilometre in višinske metre še vedno je bil na vseh obrazih nasmeh. Prav tako pa gre pohvalit tudi vse, ki so nas ob poti vspodbujali tako, da nam je bilo vsem skupaj še veliko lažje.

Nočne ure, mi, kot ponavadi zelo hitro minejo. Kmalu se je začelo svitati in ponovno nas je razvajala narava s čudovitimi razgledi. Počutje tudi proti jutru je bilo super, morda le pri kakšnem vzponu ponoči, so mi nekoliko oči “skupaj lezle”…saj je bil na sporedu nočni program ..heheheh… (večino časa sem poslušal radio SLO1)

Na enem od zadnjih spustov 😀

Pri vzponih sem res užival, nekoliko manj pri spustih, saj sem počasi že dobival “nabite” mišice, tako da tudi sproščen tek v dolino ni bil ravno sproščen. Sonce je počasi dobivalo moč in počasi je postajalo že kar pošteno vroče. Zgoraj in spodaj sem se tako vedno polil z vodo, saj sta bili pripeka in sopara res hudi.

Od dvajsetega vzpona naprej pa sem že majčkeno računal koliko vzponov bi mi morda še uspelo narediti, ampak glede na to, da sem vedel, da rekord BO, sem si enostavno rekel: “Stari ti samo uživej”….hehehehehe….. Zadnji vzpon pa je bil itak najslajši. 😀

Konec – 24 vzponov v 24 urah 😀

Zasluženo… 😀

O organizaciji res sama hvala in “kapo dol”…vedno znova na vrhu me je čakal topel čaj in voda, da o pečenici ne izgubljam besed…še sedaj se mi cedijo sline. Res veliko dobre volje in veselja je bilo čutiti na pobočju Sv. Primoža in to je tisto kar šteje. Zahvala pa tudi MAKALU-ju, ki je vse pridno dokumentiral in posnel. Še posebna čestitka pa vsem, ki ste/smo se preganjali po bregu gor in dol.

Zmagovalci :D

Uradni rezultati 24 ur Sv. Primoža 2011.