Bohinj, 27.8.2011

To je ena izmed tekem, ki je vsekakor ne morem kar tako izpustiti, saj se dogaja prav v tistih krajih, ki so mi pač najljubši in najlepši. Ampak o lepoti tako ni za razpravljati…saj vemo kako gre: “Vsake oči imajo svojega malarja”. 😀Štart kot ponavadi na jezeru pri Sv. Janezu, kjer enkrat na leto lahko doživiš valove, kot bi bil kakšen vihar…hehehehe. Puška poči in kakšnih 160 čolnov se poda proti Ukancu kjer si v bistvu šele na pol poti. Priveslati je potrebno tudi nazaj. 😀 V čolnu se pač ne počutim ravno “doma” tako, da veslanje ravno ni bila paradna disciplina, pa vendar sem nekako preživel in bolj pri repu priveslal do obale. Tokrat mi je uspelo odveslati tudi brez plavanja, ki sem ga doživel v lanskem letu. Ja, ob valovih in manjši nepozornosti se kaj hitro pripeti, da si z glavo na napačni strani – v vodi. 😀

Iz čolna komaj zlezem, saj so noge “telečje” in že sem na poti do kolesa. Hitro obujem čevlje, čelado na glavo, nekaj malega še popijem in že gremo proti Uskovnici. V prvih nekaj sto metrov si še zapnem čevlje in že na “polno” čez Fužinarsko polje.  Po prvem “šusu” se malo razumsko ustavim in malo spustim tempo, saj je še cela trasa pred mano. Nekaj moči je potrebno prišparati tudi za tekaški del. Na začetku vzpona me eden od tekmovalcev prehiti vendar pa se odločim, da mu bom seldil dokler bo pač šlo. Tempo je ugoden tako skupaj napredujeva in vseskozi prehiteva tiste, ki so tokrat hitreje veslali.  😀  Na vzponu je bilo kar pošteno vroče in 1 liter v bidonu mi je komajda zadostoval zato  sem že kar komaj čakal menjavo.

V zadnjih 500 metrov pred menjavo kolo-tek prispemo v skupinici mislim, da štirih kolesarjev tako, da pritisnem kolikor se je dalo in na menjavo pridem sam in imam tako nekaj več “prostora”, da se spravim s kolesa. 😀 Kolo in čelado mi lepo “odnesejo” jaz pa s pomočjo prostovoljca zamenjam čevlje za superge, na hrbet dam še kamelo in že sem pripravljen za tek.

Spet s “telečjimi” nogami tečem proti Planini Konjščici in prvi metri so bili še posebej zanimi saj nikakor nisem mogel “stegniti” koraka. Počasi se občutki v nogah vračajo in na planini sem že čisto “ta pravi”. Tokrat sem se prvič po mnogih letih odločil, da bom tekel brez palic. Odločitev je bila prava, saj prav lepo napredujem in ugotovim, da jih prav nič ne pogrešam. Prvega vzpona do Jezerc se lotim morda malo z rezervo, saj vem da me čaka še en vzpon in potem še dolga ravnina proti Vodnikovi koči. Vzpon iz Jezerc na Studorski preval je že bolj na “polno”, zato tja pridem nekoliko z “mehkimi” nogami. Vendar pa je moči še dovolj, da na kratkem spustu in ravnini do Vodnikove koče vseskozi pospešujem. Uf, je dober občutek teči ko je v nogah še nekja dinamita. 😀

Še zadnji kratek vzponček in ovinek in še ciljni šprint do Vodnikove koče.

Tam pa me je že čakala “podporna ekipa” in  topel čajček, vroča juhica in zaslužen radler. Če to ni prelepo. 😀 Uf, uživancija. 😀

Sledil je povratek v dolino najprej peš potem pa še s kolesom v Ribčev Laz, Pod Skalco, kjer je sledila “dolga” analiza, seveda pa se je že tradicionalno med podelitvijo prav pošteno ulilo, ampak saj smo v Bohinju, a ne? …hehehehe 😀