Migajne akoul Tmina

Tolmin, 6.8.2011

Tokrat so nam Tminski migavci in Slovenska treking liga pripravili prav en “fleten” treking. Ker se ga lansko leto nisva mogla udležiti, slišati pa je bilo same pohvale o Tolminskem trekingu, letos ni bilo drugače kot da se v živo v to prepričava.

Ne glede na dopustniški čas se nas je na štartu “ultre” zbralo kar lepo število trekerjev. Prvič v treh oziroma štirih letih odkar je Slovenska treking liga, tako umirjenega štarta še nisem doživel :D . Tako smo v prav “udobnem” tempu in v sorazmerno veliki skupini nadeljevali pot vse do kontrolne točke (KT) 4. Vmes pa še na Lovsko prežo na Kobali – KT 3.

Vmes pa sem še doživel “gaženje” po najvišji travi kar sem jo do sedaj doživel. Zrasla je vsaj meter in pol v višino, tako da so nam samo glave gledale s trave. :D Šele proti vzponu na Vrh nad Škrbino se je skupina nekoliko razpotegnila.

Do KT – Vrh nad Škrbino (ki pa vseeno ni bil na vrhu gore, saj so točko prestavili nekoliko nižje zaradi vremenskih “neprilik”) prispeva skupaj z enim od domačinov prva.

(Foto: Jopar)

Na spustu po melišču in po neugodno velikih skalah in plazenju čez borovce naju prehiti Jevševar, za katerim pa se na spustu hitro izgubi vsaka sled.

Nekaj časa nadaljujem sam, vendar pa me “domačinka” na planini Kal nekoliko napačno usmeri in že je sledil prvi izlet s trase. Na planino se spusti še megla in prične nekoliko deževati tako, da se namesto “tavanja” po brezpotju odločim za varnejšo varianto in povratek po poti nazaj do križiča in kjer sedaj izberem “pravo pot”.

Spet naletim na “domačina” in skupaj tako nadaljujeva proti grebenu, ki pelje do KT 6. Ne vem kako, vendar nama je uspelo, da sva na enem od križišč prekmalu zavila levo in prišla na sosednji greben. Še posebej prepričljive so bile sledi v travi in gozdu, saj je kazalo na to, da se je po tej poti že nekaj trekerjev preganjalo.

Po kar nekaj višinskih metrov spusta, res naletiva na skupinico trekerjev, ki že hodi navzgor in zmajuje z glavo. “Napačni greben”, slišim prvo, ko se zagledamo. Ha, ta pa je dobra! Ni bilo kaj drugega kot se obrniti in nazaj strmo navzgor do križišča. In tako je sledil drugi izlet s poti. Nekaj časa tako nadaljujemo skupaj v skupini, nato pa z Davidom (ne sam s seboj, res je bil še en David :D ) nekoliko potegneva čez greben do KT6.

Sledil je še “mastni” spust, kjer za vsak korak nisi vedel ali ti bo uspelo obstati na nogah ali te bo vrglo po bregu. Tako drsečega blata pa še ne :D In že sva bila v čudovitih koritih Tolminke pri Izviru tople vode – KT 7.

Po Izviru tople vode še skok na Grad in sledil je finalni spust do cilja – sotočja Tolminke in Soče.

Na koncu pa nas je čakala prava postrežbe ala “all inclusive”. Še posebej pa se je prilegla lubenica in mrzla sirotka. Sledila je seveda še analiza v odlični družbi ob radlerču ter golažu in polenti  o katerih ne gre izgubljati besed. Njam, njam, … :D Za piko na i, pa še sladoled. In kaj bi si človek še želel več… :D

Skupaj se je tako nabralo skoraj 38 km in nekaj več kot 3300 višinskih metrov.


Leave a Reply