Famlje, 1.10.2011

Tokrat se je prvič Slovenska treking liga podala tudi na Primorsko in nam odkrila še en prelep košček naše čudovite državice. In bilo je lepo, zelo lepo. 😀

Štart ob 8. uri je prinesel še nekaj jutranjega hladu, mi pa smo se že podali proti prvi kontolni točki. Ta je bila kot na nekem otočku sredi reke, vendar ni bilo časa za obvoz. In že takoj na začetku hop v vodo “do kolen”  in na drugo stran po točko.  Nadaljevanje sledi z mokrimi copati, ki pa me presenetljivo ni nič kaj motilo. Do naslednje točke na vrhu pri anteni nad vasjo Barka, nas je čakala druga kontrola, kamor še prispem v družbi treh trekerjev.

Nadaljujemo do cerkvice Sv. Jurija. Pri spustu na KT 4, ki se nahaja pri manjših ruševinah v Padežu pa se po gostem gozdu porazgubimo in tako nadaljujeva pot z Bojanom sama.

Proti naslednjim točkam je bila orientacija med vsemi kolovozi in potmi morda nekoliko bolj zahevna in bi sam verjetno izbral kakšno bolj “ziheraško” varianto. Vendar glede na Bojanove izkušnje to ni bil več problem. Nekajkrat sva ga za kratko tudi dodobra “zaplužila” v robidovje vendar, pa so posledice le površinske narave. 😀

Tudi pri drugem prečkanju reke Reke, se ne posluživa mosta in jo že nekoliko prej kar direktno popihava čez vodo. Sedaj pa je bila hladna voda pravi balzam za noge.

Kmalu se pričneva dvigati po grebenu Vremščice.

Ko preideva gozdno mejo pa se začno risati zares fantastični razgledi. Videlo se je čisto vse od Snežnika, do Kamniških alp in seveda Julijskih s Triglavom na čelu. Ob takih razgledih si privoščiva nekaj minut, saj bi bil greh, takšno lepoto zamuditi.

Nadaljujeva proti Domači gori nato pa sledi spust nazaj v dolino. Vmes še kontrola v podhodu po železniško progo nato pa prečenje neskončnega travnika do vrtače, kjer se je nahajala KT 10. Od tam pa proti Škocjanskih jamah.

Kmalu priključiva na Učno pot, ki obkroža Škocjanske jame. In ta pot je prava tekaška poezija, ki nas je pripeljala do verjetno najlepšega predvsem pa najbolj znanega pogleda na Škocjanske jame. Ob teh razgledih si ponovno privoščiva nekaj minut.

Nato nadaljujeva proti gradu Školj (oziroma tistemu kar je od njega še ostalo), kjer se še zadnjič  “poštemplava”. Sledil je še kratek strm spust do reke Reke ter fantastična pot do Famelj. V cilj prispeva po 5 urah in 40 minutah, kot prva v Ultra kategoriji.

Čeprav naj bi bili to že jesenski dnevi, nam je narava tokrat poklonila pravi poletni dan. Visoke temperature so tako poskrbele, da je bil žeja velika, “kamela” pa suha. In na koncu poti me je Bojan z nekaj pijače rešil pred “videnjem belih mišk”. 😀

Že na štartu so nas pričakale obložene mize raznovrstnih domačih dobrot in tudi na cilju je bila slika enaka. :). Tako si privoščim odlično joto in seveda zaslužen radler. Žal tokrat ni bilo časa za analizo v dobri družbi saj so klicale še popoldansek obveznosti. 😀

Še nekaj tehničnih podatkov: Skupaj sva opravila skoraj 43,5 kilometrov in 2281 meterov višinske  razlike.