6 ur Španovega vrha 2014

Jesenice, 24.5.2014

Tukaj si bom pa sposodil kar besede iz ene od slovenskih nanizank: “Ta simpl, je ta na tabul!” Kajti tako se je tudi izkazalo…

Že začelo se je tako. Pravzaprav še zjutraj nisem vedel kaj bi sam s sabo oziroma bolj rečeno, kam bi šel svoje “krake” malo pretegnit. Za 6 ur Španovega vrha sem sicer že pred nekaj časa prebral na Tekaškem forumu, a nanj tudi hitro pozabil, zaradi poškodbice, ki se je že pred časom prikradla v stopalo.

No, potem pa človek zjutraj malo “posrfa” in v oči spet zabode 6 ur Španovega vrha. Na forumu je bilo videti, da bo družba dobra, zato hiter razmislek in…”kamor gre bik, naj gre pa še šrtik”, si rečem. 😉 Se skobacam iz postelje…na brzino spakiram vse potrebno. In v vsej brzini sem bil prepričan, da bom pol stvari pozabil, pa se na srečo to ni zgodilo.

In že sem na poti na Gorenjsko. Tistih krajev pravzaprav ne poznam. In čeprav nisem natančno vedel kam, mi je uspelo hitro najti spodnjo postajo žičnice smučišča Španov vrh.

Že takoj ob prihodu sem dobil občutek domačnosti. Vse skupaj je bilo pripravljeno povsem preprosto, a povsem zadostno.

Se še prijavim…malo poklepetamo in že je bil čas za skorajšnji štart. Prejmemo še zadnja navodila o poti in že gremo prvemu vzponu na proti. Cilj celotne zadeve je opraviti čim več vzponov v 6 urah od vznožja smučišča do vrha.

Večina poti je nekokoliko boljši kolovoz ali slaba makadamska cesta. Večinoma enakomerne strmine le nekje na polovici je nekaj deset metrov spusta. Po je speljana po gozdu in travnikih, kjer je nešteto narcis. Lepa kulisa, ki jo dopolnjujejo še razgledi na okoliške gore. Nekatere še odete v snežno odejo.

Prvi vzpon je bil kar “navit” še posebno, ko je “mašina” mrzla. Nato pa nadaljujem v svojem tempu. Pravzaprav nisem vedel koliko bodo noge zdržale, zato se še z večjo previdnostjo lotim spustov.

Potem pa je nekdo priklopil gretje na max. Zgoraj je še nekako šlo, saj je sem in tja zapihal vetrič med tem, ko je v spodnjem delu postalo že prav zatohlo. Ampak vseeno večjih težav ni bilo. Na postajah je bilo vode dovolj, na hrbtu pa sem imel tudi kamelco.

Vzponi so si sledili in prišel je tudi tisti zadnji, najslajši. Lotim se ga lepo in “z andahtjo”. Časa je še več kot dovolj tako, da vmes tudi malo pokramljamo. 🙂

Pa prispem še zadnjič na vrhu Španovega Vrha. Na vrhu se razgledam po okoliških hribih – res lep pogled. Počakamo še ostale “sotrpine” potem pa se počasi vrnemo k spodnji postaji žičnice.

Na vrhu (Foto: Matjaž Klemenc)

In sedaj se spet pokaže tisti rek iz uvoda. Tik-tak, razglasitev je bila tu. Hitra in enostavna. Super.  Analiza ob kavici pa seveda tudi ni izostala. 😀

 Prvi trije (Foto: Matjaž Klemenc)

V glavnem lepa, domača, enostavna prireditev v dobri družbi. 😀 Vse je “štimalo”, kot mora. Še posebej to, da naslednji dan ni bilo nikakršnih posledic. 😉

Tehniklije: na koncu se je nabralo 10 vzponov, kar po organizatorjevih podatkih pomeni cca. 3500 višinskih metrov in cca. 38 kilometrov.

Rezultati in poročila na Tekaškem forumu. (Še posebno poučno in zabavno je v pristnem narečju napisano poročilce ZZ Topke)

Udeleženci (Foto: Matjaž Klemenc)


Leave a Reply