Koroški Treking Extreme
Ribnica na Pohorju, 8. in 9.6.2012
Tokrat v sklopu Slovenske treking lige prvič organizirana tudi tekma v “extreme” kategoriji, kar je pomenilo dolžino približno 100-tih kolometrov. In seveda se nisem mogel upreti skušnjavi… 😀 Hkrati pa je bil tudi dober trening za WS100.
Štartali smo že v petek ob 18. uri na Ribnici pri Pohorju. Vreme sončno in toplo in obetal se je prav lep večer. Pred štartom še nekaj obveznih navodil in napotokov…
…še gasilska slika in…
gasaaaa. 😀
Prvo točko doseževa skupaj z Alenovskim brez večjih težav.
Na spustu v dolino majčkeno zgrešiva smer vendar brez večjih težav nadaljujeva proti naslednji točki. Pred mostom čez Dravo še zadnjič pomahava spremljevalni ekipi in že nadaljujeva proti KT2 in KT3.
Kmalu zatem ujameva še PetraM in nekoliko kasneje še MartinaČ s katerim nadaljujeva pot vse do mejnega prehoda Radlje.
Ozračje je bilo kar pošteno vroče tako, da je bilo srkanje s kamele bolj kot ne racionalno, vendar pa nas je na Kapunarju (KT5) pričakala polno obložena postojanka. Tako s polnimi zalogami nadaljujemo po slovensko-avstrijski meji. Sonce je že zašlo in lučke so postale obvezna oprema. 😀
Na mejnem prehodu Radlje se Alenovski odloči, da bo nekoliko spustil tempo in bo za nadaljevnaje nočnega pohajkovanja po Kozjaku rajši počakal PetraM. Sama z MartinomČ tako nadaljujeva proti Bricniku (KT7). Od tu naprej sem imel sam v glavi bolj “ziheraško” varianto do KT8 in sicer po markirani poti. Vendar pa nama je MartinČ izbral nekoliko bolj pustolovsko variato, ki naju je prav tako lepo pripeljala do Sv. Andreja.
Sledil je ponovni spust v dolino in nato nazaj v breg in nazaj na slovensko-avstrijsko mejo. Pot po mejni črti je zares čudovita, verjetno pa je še lepša ob dnevni svetlobi. 🙂
Lepo napredujeva, krize ni nobene, le sem in tja se oglasi moje koleno, ki za nekaj minut pokvari popolno uživancijo. 😀 Po meji doseževa še Košenjak (KT9), kjer Martin preseneti z malo stekleničko refoška, ki si ga seveda privoščiva. 😀
Sledi prav uživaški spust proti Dravogradu kjer se odločiva, da narediva malo daljši postanek. Vmes pa še na vrtu ene od hiš napolniva kameli v strahu, da se kakšen pes ali gospodar zapodi v naju. 😀 Prispeva v Dravograd, kjer se že prične nekoliko svitati. Privoščiva si pravi kraljevski “zajtrk”, ki ga je pripravil MartinČ. Uf, kako je to pasalo…čez pa seveda še požirek rujnega. Hehehehe…
Mimo smučišča nadaljujeva proti Kremžarjevmu vrhu. Vmes pa se še slikajo čudoviti razgledi na Dravograd…
Drugače pa je bil to verjetno najtežji del poti, pa ne toliko zaradi konfiguracije terena, kot dejstva, da je bilo med točkama približno 15 km razdalje. Pod Kremžarjevim vrhom si v koči privoščiva zasluženo Cocto in nekja malega prigrizneva, saj bo potrebne še kar nekaj energije, da pripeva do cilja. 😀
Mimo Male in Velike Kope nadaljujeva proti Črnemu vrhu, kjer si pošteno odahneva, saj je tukaj že mogoče začutiti bližajoči se cilj.
Vreme se pred tem že nekoliko “skisa” in poleg mrzlega vetra že prične rahlo deževati. Sledi še uživaški spust s Črnega vrha mimo Ribniških jezer…
…in malo manj uživaški tek po makedamski cesti mimo Lepšnika (KT18) do križišča cest kjer je bila postavljena KT19.
Sledi še zmagoviti spust po smučišču do cilja. Čas 17 ur in 44 minut. Juhuhu, mi smo tu! 😀 Hvala Martin za družbo in dobro voljo in čestitke ob 100-tki!!! 😀
Sledil je skok v suhe tople obleke nato pa obvezna analiza. 😀 Kako so bili dobri in kako so pasali makaroni na cilju pa se tudi skorajda ne da povedati. 😀 In še podelitev…
Neverjetno in v popolnosti doživeto. Verjetno se bo komu čudno slišalo vendar je bila to popolna uživacija, ki jo je zmotilo le nekajkratno oglašanje kolena, vendar še to na srečo zgolj kratkotrajno. Presenetljivo ni bilo “ne duha ne sluha” o kakšni krizi, bolečih nogah, itd., ja tempo teka sva imela z MartinomČ ravno pravšnji, da je bilo doživetje popolno. 😀 Res je bilo nekaj trenutkov, ko so postale veke težke, zares težke, vendar so s prihajajočim dnem postale tudi vse lažje. 😀
Za konec še zahvala organizatorjem, ki so se kljub slabemu vremenu ekstremno potrudili in pripravili prvovrstno dogodivščino. Zares odlična organizacija in fantje le tako naprej…
In še nekaj tehnikalij.
June 14th, 2012 at 09:11
Hahahaha! Pridem po njega 😉
June 13th, 2012 at 22:45
Hm…hm…in nagrada je…liter refoška…hehehehehe 😀
June 13th, 2012 at 13:27
A dobim kakšno nagrado, ker sem napako odkrila? 😉
June 13th, 2012 at 07:51
Za refošk pa res nisem vedel…kakorkoli, dober je bil…hehehehehe 😀
June 12th, 2012 at 16:05
pa tut merlot ni bil, temveč refošk 😛
June 12th, 2012 at 13:38
Hvala Sebi! 😀 Tisto slo-ita je bil pa “haklc”, me je zanimalo če sploh kdo bere ;)….hehehehehehehe
June 12th, 2012 at 13:17
David, iskrene čestite za tole dirkaško avanturo!
Ps.: Slovensko – italijanski meji?!? Hahaha! Daj popravi napakico 😉