Cortina d’Ampezzo, 28. in 29.6.2013

Čeprav nam ni bilo usojeno doživeti Lavaredo Ultra Trail (LUT) v vsej svoji veličini, je bilo kljub vsemu lepo in nepozabno doživetje.

O tem kako smo se imeli pred tekmo, tukaj. Kako pa je izgledalo v živo pa tukaj. Sledi pa še malo “krajše” poročilce…hehehe..

 Petek, 28.6.2013

Torej, tokrat se je ponovila zgodba iz lanskega UTMB-ja. Takrat me je prebudil organizatorjev sms o spremembi časa štarta in spremembi trase. No, tokrat pa sem po popoldanskem spancu, malo pokukal na twitter in glej ga. Tam je bila pravkar podana informacija o skrajšanem LUT-u in prestavljenem štartu na soboto zjutraj. Uf…to pa je sprememba. Vse stvari imamo pripravljene, glava je »naštimana« na štart ob 23-ih, sedaj pa popolnoma druga zgodba. Nič, takoj na »reset« in to je to.  Ja, vreme nam jo je ponovno nekoliko zagodlo. V višjih legah je zapadlo čez 30 cm snega in organizatorji so bili prisiljeni poiskati alternativo. In to je alternativa, ki so nam jo tokrat namenili 😀 :

Ja, noč bomo preživeli v postelji in ne v gorah. Pa saj tudi to ni tako slabo…hehehehe…še posebno ker se je prav okoli 23-ih ponovno odprlo nebo in bi tako že štartali v dežju. 😉 No, namesto na štart pa smo vseeno odšli v center Cortine…

…in sicer na predstavitev nove trase…

…kjer se nas kasneje zbere prava “Slovenska četica”.

Sobota, 29.6.2013

Zjutraj se zbudimo v jasno jutro. Uf, to pa nariše nasmeh na obraz. 😀 Hitro »popokamo« stvari in že gremo proti Cortini. Ker smo dovolj zgodnji s parkiranjem ni težav. Modro nebo in sonček pa napovedujeta prelep dan. 😀

Oddamo še vrečke, ki jih bo organizator prepeljal na eno od okrepčevalnic, mi pa smo že na poti na štartno-ciljni prostor. In sedaj je sledila misija nemogoče – najti lokalček za jutranjo kavico. Praktično vse je zaprto. Ampak smo v enem od hotelov le prišli do cappuccina. Juhuhu…prva zmaga…hehehehe 😀

Skoraj cela Slovenska ekipica se nas zbere. Vzdušje je veselo in že je čas, da jo počasi mahnemo na štart.

Adrenalin že raste iz zvočnikov zadoni glasba, ki povzroči, da emocije privrejo na dan, štarter pa že odšteva.

Tre, due, uno… in že gremo.

Štrat je umirjen, brez prerivanja. Pravo nasprotje štarta na UTMB-ju. Tečemo čez center Cortine, ljudje navijajo, adrenalin ježi kožo, sonček je, modro nebo…fantastično. 😀

 Nekaj začetnih kilometrov še nadaljujejmo po asfaltu, potem pa hitro zavijemo v gozd, kjer se pričnemo vzpenjati. Proti vrhu vzpona, pa se nariše fantastičen pogled na Cortino…

Sledi malo daljši spust, pa prečenje pa spet malo gor in malo dol, vmes se dvignemo tudi do snega, ki pa ga je le za vzorec. Nato sledi lep spust po »singlci«, ki vijuga preko smučišča. Sledi ponovno nekaj razgibanega terena, nato pa malo daljši vzpon na enega od prelazov, kjer se ponovno nariše razgled za obliznit prste.

Pred tem srečam še Bojana iz Reke s katerim spregovoriva nekaj besed in si vzameva čas tudi za “photo session”, saj je kulisa enostavno fantastična…hehehehe…

Vseskozi se rišejo zares fantastični razgledi na okoliške gore, planiske poti po katerih tečemo pa so čudovite.

No, vmes je bilo tudi nekaj vložkov bolj »tako-tako«, kar pa je razumljivo, saj so organizatorji morali nekako povezati oziroma speljati traso. Tako se je vmes pojavil tudi 6-7 kilometrov dolg odsek makadam ceste.

Postojanke so sicer kar solidno založene, res pa je, da so nas na UTMB in WS100 s ponudbo kar malo razvadili. In prav tako s pogostostjo postojank, ki so bile na LUT-u na približno 15 km. Sicer s pijačo ni bilo težav, res pa je tudi, da je ob poti marsikateri potoček, ki reši težavo. 

Vmes je prišla tudi mala krizica. Malo se je oglasila prebava, pa tudi noge so postale nekam nenavadno trde. V nadaljevanju se je prebava kar hitro uredila, le stegna sem čutil kot že dolgo ne. Še posebno na spustih. In prav zadnji spust, mi je dal vetra.Uf,uf…. Tokrat sem si zares želel, da bi se le majčkeno zravnala pot, ampak vse do centra Cortine, temu ni bilo tako. 😉

 Sledijo zadnji metri… ob progi že vidim vse »naše«, ki so se udeležili Cortina Trail-a, v cilju pa me že čaka Andreja. Uf, kako je to lepo. Hvala ti! Oči se majčeko orosijo… adrenalin ponovno privre na dan… bolečina iz nog presenetljivo izgine in seveda brez ciljnega skoka ne gre… 😀

Cilj!!! Fantazija… 😀

Nasmeh je tu :D, jaz pa brez besed. 😉

Mraz me hitro spravi pod vroči tuš, potem pa v družbi vseh naših, počakamo še Sukarja, Jethrota in Šumadinca, da prispejo v cilj. Na koncu vsi srečni in nasmejani v cilju..

…sledila pa je še obvezna analiza ob makarončkih in kasneje ob »tekočini« v apartmajih.

 Bila je zares fantastična izkušnja z razgledi za “milijon dolorjev” in kljub vsemu, da je bila trasa nekoliko krajša, ni delovala prav nič lahka. 😉 Ampak uživali smo pa vseeno maksimalno. Super izkušnja in hvala vsem fantom in dekletom za dobro družbo in lepo doživetje. In hvala vsem, ki ste navijali in držali pesti… 😀

 Se vidimo/beremo v naslednjih dogodivščinah.

In še nekaj tehnikalij: Za celotno traso, 85-ih kilometrov in 3541 višinskih metrov, sem porabil 9 ur in 22 minut in skupno dosegel 26. mesto.

Za konec pa še kratek filmček organizatorja: