Marathon de Paris 2013 – drugi del
Pariz, 7.4.2013
In smo ga oziroma smo jih…vseh 42 kilometrov in še nekaj metrov za po vrhu po ulicah Pariza. 😀
Bilo je fantastično z nekaj manjšimi “problemčki”, ki pa niso kvarili celotne slike. 😀 Ampak pojdimo lepo po vrsti… 🙂
Jutranje vstajanje je bilo kar pestro, saj se je dan prej popoldanski sprehod kar lepo zavlekel pozno v večer. Malo po šesti uri je bil na vrsti že mali zajtrk in seveda kavica. Še priprava vsega potrebnega in nepotrebnega in že sva jo počasi popihala proti štartu.
Stanovala sva na obrobju cone 1 Pariza, kar je pomenilo slabe pol ure vožnje z metrojem. Tokrat smo v tem času verjetno vse metroje zavzeli tekači. V zraku pa je bilo že čutiti nekaj “tistega”, kar povzroči, da se človeku naježi koža.
Do bližine štarta prispeva tako brez težav, vse poteka gladko, pri Slavoloku zmage pa množica tekačev, ki je ne vidiš vsak dan. 😀
Kljub vsemu poteka vse brez neke velike nervoze, no, vsaj jaz imam tak občutek. Čeprav ura že nekoliko priganja, se lepo v miru pripravim, potem pa skupaj odhitiva proti štartu.
Boksi označeni, številke obarvane in tukaj ni dileme. Vsak ve kam sodi in kam naj se postavi. Kot na vseh večjih maratonih, so tudi tukaj boksi označeni glede na predviden čas teka in vstop vanje je samo za tekmovalce, z ustrezno štartno številko.
Nebo je brez oblačka. Sonce sije. Posebnega mraza ni. Rekel bi, da skoraj idealne razmere za tek. Vsake toliko je le malo zapihalo, ampak brez posebnosti. Iz zvočnikov zadoni glasba, napovedovalec pa že odšteva minute. Andrenalin že šprica…uf…koža se ježi…
Štart… prvi so že na poti. Sam sem v boksu za tek okoli 3. ur. Še čakamo. Nestrpnost se stopnjuje. Po več kot dveh minutah nas le spustijo in gremo. Elizejske poljane…uf, kakšna slika, kakšni občutki. Nepopisno.
Prvi kilometri tako minejo kot bi mignil. Trasa se nekoliko spušča in vse skupaj leti, ja, kar malo preveč. Hitro stopim na bremzo, saj je hitro lahko prehitro. 😀
Tudi vzdušje ob progi je fantastično. Nekje je nepopisna množica navijačev, na nekaterih predelih jih je morda le peščica. Glasba pa igra skoraj iz vsakega vogala.
Postojanke so lepo založene (to sem opazil), čeprav sam drugega kot vode ne potrebujem. In tukaj gre zares velika pohvala, saj so imeli vodo v prav priročnih malih plastenkah. Tako je bilo pitje med tekom zelo enostavno. 😀
Tja do 25-ega kilometra je vse potekalo “super-fajn”, potem pa prebava…ohoho. Tam spodaj ni najbolje, klic narave je močnejši. 😉
Nadaljujem, počutje je boljše, čeprav kar nekaj časa porabim, da ponovno “padem not” v svoj ritem. Pri Eifflovem stolpu me pričaka Andreja…uf, kako lepo je videti znan obraz. 😀
Nadaljevanje je brez posebnosti in z velikim užitkom, čeprav so noge že nekoliko “trde”, ko se na približno 34-em kilometru ponovno zgodi klic narave. Zgodba se ponovi. Sedaj še nekoliko težje ujamem svoj ritem, saj noge vseeno niso več tako poslušne kot na začetku…hehehehe…
Počutje se izboljša, ritem je tukaj in kmalu opazim, da zgolj še prehitevam tekače. Vsak po svoje se bori s kilometri…tudi sam.
40, 41….še zadnji kilometer. Najslajši. 😀 Uf, še malo privijem mašino…še zadnji ovinek in zadnjih 100 metrov v cilj.
Veselje neizmerno. 😀 Zares lepo doživetje.
Kakorkoli maraton je lep, je lepo organiziran in vsekakor nekaj kar je vredno doživeti. 😀 Seveda pa se splača zraven vključiti tudi nekaj “turističnih” dni, saj je v Parizu marsikaj zanimivega videti. 😀
Hvala vsem za vzpodbudne besede in lepe želje! In hvala Andreji saj je s tako “podporno” ekipo vse enostavnejše… 😀
Še nekaj tehnikalij: čas: 2:53:37 in 653. mesto; v cilj prispelo 38.690 tekačev.
“Au revoir”
April 17th, 2013 at 13:15
Hvala za čestitke…in le pogumno in veselo naprej..važno je, da tisto kar delamo, delamo s srcem in veseljem…in ena takšnih stvari, tek prav gotovo je. 😀 Sem pa še posebej vesel, če kdo v zapisih najde motivacijo… :)) …imam potem tudi sam večjo, da še kaj napišem… :))
April 16th, 2013 at 10:02
David čestitke. Pohvale pa tudi za poročanja s tvojih tekaških podvigov, ki te dvignejo s kavča pred TV in te pripravijo, poiskušaš slediti zgledu in preteči najprej prvi km, nato pa se kilometrina iz dneva v dan počasi dviguje. Človek potrebuje take ljudi, ki ti pokažejo lepo plat življenja ter da s trudom dosežeš marsikaj in se pri tem dobro počutiš. Hvala !
April 13th, 2013 at 19:05
Hej, hvala za izčrpno poročilo in posnetke s podviga v enem najlepših mest na svetu in vse dobro obema še naprej!
Dada in Dado
April 11th, 2013 at 20:20
Hvala vsem za čestitke… 😀 Klobuk pa je res prava atrakcija in je pritegnil marsikateri pogled in narisal veliko nasmehov na obraz. Med samim tekom pa me ne moti prav nič… 😀 …ne vem kako, saj me včasih tudi kakšen “listek žuli” ampak s klobukom pa res nimam težav…morda pa ima posebno moč….hehehehehe…. 😀
April 10th, 2013 at 15:54
Bravo, David za tvoj razultat in promocijo države. Cilinder z grbom je zares prepoznaven in od daleč viden. Me pa zanima, če te med tekom kaj ovira. Mene namreč moti vsaka malenkost, ki jo imam viška na sebi.
April 10th, 2013 at 07:18
Bravo, David in Andreja. Kolk je fejst zjutraj na tešče to prebrat, dobim takoj gajst za na moje brdo… Srečno še naprej!
April 10th, 2013 at 07:01
Čestitke Avi, si odličen ambasador Slovenije! Če bi bil klobuk še bolj aerodinamičen bi letelo še …
Respect!
April 10th, 2013 at 05:49
Čestitke David, dobro si šel, lepo je prebrat tako poročilce. Super. pozdrav. p.s. naslednji podvig Formaraton :).