Moravče, 4.10.2013

Telefonski klic, nekaj besed in akcija z imenom Moravška planinska pot je bila tukaj. 😉

Vremenska napoved je bila kar prelepa, da ne bi izkoristi dneva za spoznavanje novih krajev. Zato se Muc-ovi pobudi odkrožiti Moravško planinsko pot enostavno nisem mogel odreči.

Na popotovnaje sva se podala malo čez osmo uro zjutraj iz vasi Gorica, ter si tako privoščila kakšen kilometer ogrevanja do “uradnega” začetka najine poti. Ta se nahaja pri gradu Tuštanj.

Jutro je bilo kar “frišno” tako so rokavičke in anorak kar prav prišli. Že prvi vzpon na Murovico pa naju je kar lepo ogrel. In prav zanimivo je bilo na vrh priti z druge smeri kot ponavadi, ko se udeležim Gorskega teka na Murovico.

Na spustu se “malo” zaklepetava in seveda sledi še dodatni ovinek…hehehehe. Nič zato, hitro sva spet na “pravi” poti in že nadaljujeva na Cicelj.

Pa potem naprej mimo Sv. Miklavž in čez Grmače. Nadaljujeva mimo planisnkega doma in nato po grebenu Slivne do samega centra Slovenije. Ne, to ni Ljubljana! Hehehehehe…

Pri prijazni “kelnarci” v Kandršah dolijem kamelco, privoščiva si še jabolko iz drevesa in že sva pripravljena na nadaljevanje. 😀 Sledi mali vzponček, pa potem malo bolj ravninski del nato pa se že vzpenjava na Limbarsko goro. Ragledi na Kamniške alpe in okolico pa so fantastični. 😀 Na Limbarski gori dolijeva kamelici, s coca-colo pa ni bilo sreče, sa je bila gostilna zaprta. Privoščiva si še “kratko” malico na sončku na stopnicah cerkve in že nadaljujeva. 😀

Pot se z Limbarske gore več ali manj spušča, ko se v neki točki po prehodu čez potok dobesedno postavi pokonci…hehehehe… 😉

…no, zgolj za hip. Je pa zabavno. 😀 Sledi še zložen vzpon na Sv. Mohor.

Nadaljujeva in glej ga zlomka, kar na enkrat sva že na glavni cesti. To pa pomeni, da imava do gradu Tušanj zgolj še nekaj kilometrov. No, to pa je bilo prvovrstno presenečenje, saj sem bil prepričan, da je pred nama še kakšen vzponček in ovinek več.  Res  sva vmes “malo” klepetala in zgleda so kilometri kar tekli in tekli mimo naju…hehehehe. 😀

Ni kaj, presenečenje in pol. Še iztek do vasi Gorica in najino popotovanje je bilo zaključeno. Super je bilo! Družba pa itak odlična!:D Za piko na i, naju je na koncu pričakal še topel jabolčni štrudelj! 😀 Sva pa vsaj nekaj jabolk prinesla nazaj, ki so se na poti ujela v “kamelco”…hehehehe…

Ne, ni bilo še bilo konec uživanja, še za dodatno piko na i-ju in kot se za nalaizo spodobi sva si privoščila še odlično belo kavo. 😀

Moravška planisnka pot se je izkazala za prav zanimivo in luštno. Pot se vije malo po gozdu, malo čez vasi, malo po asfaltu, malo po makedamu, v glavnem je vsega po malo. Je pa kar veliko razgledov, glede na to, da se človek ne giblje v prav visokem svetu. Najvišji vrh Moravške planinske poti se nahaja na približno 880 metrih nad morjem.

Tehnikalije: za pot sva porabila v nekakšnem zmerno “pogovornem” tempu 5 ur in 20 minut. Suunto pa je nameril 47 km in skoraj dobrih 1900 višinskih metrov.