Bohinj, 10.9.2011

Pobuda je bila dana in akcija je stekla. Že dolgo sem imel v mislih obkrožiti Bohinjsko jezero na nekoliko drugačen način. Do sedaj pa so ta namen prekrižale razmere na terenu (beri: obilica snega na trasi). No, tokrat pa je uspel celotni krog in to v družbi Marjana, Alena in Markota. Štart še v temi pri spomeniku prvopristopnikom na Triglav od koder se ob Bohinjskem jezeru podamo na Vogar. Tik preden dosežemo kočo pa se na nebu že kaže čudovita zarja.

Hitro nadaljujemo proti Pršivcu, ko na nas že posijejo prvi sončni žarki. Mestoma kjer se gozd pretrga nam je bil dan čudovit razgled na Bohinjsko kotlino, ki je bila še zavita v meglo. Debla dreves pa so v jutranjem soncu žarela.

Pršivec brez težav zavzamemo si privoščimo krajšo pavzico in že smo na poti proti Planini pri Jezeru. Pot je še vedno fantastično, kot vedno do sedaj in en, dva tri, že smo na planini.

Tukaj se nič ne ustavljamo, tako da kar lepo naprej odtečemo proti Koči pri Triglavskih jezerih mimo Planine Ovčarije. Na križišču izberemo pot čez Štapce, ki je morda nekoliko krajša, a postreže z lepim vzponom.

Pri Koči pri Triglavskih jezerih si privoščimo manjši prigrizek in hitro nadaljujemo proti Komni. Pot je prava tekaška poezija. Sonce že pridobiva na moči, naše kamele pa se počasi sušijo. Izsušil se je tudi potoček na poti, tako ni bilo možnosti obnoviti zalog vse do Komne.

Vmes naredimo še manjši ovinek do Koče pod Bogatinom…

…in nato naprej do Komne. Tukaj si obnovimo vse zaloge, si privoščimo zaslužen radler, Marjan pa nas še “pocrklja” s palačinkami.

Nadaljujejmo proti Planini Govnjač…

…in naprej proti Konjskemu sedlu po grebenu spodnjih Bohinjskih gora. Prvi del poti je dokaj zaraščen z borovci tako, da smo malo “borbali” z njimi. Naprej pa sledi izredno razgledna pot z razgledi na Bohinjsko dolino in Triglavsko pogorje.

S Konjskega sedla sledi izredno čudovito prečenje mimo Vogla do Šije.  Pot, da srce zaigra. Pogledi pa taki, da je pogled večkrat na sosednjih hribih kot na poti. 😀

Že na Komni smo vedeli, da na celotnem prečenju spodnjih bohinjskih gora ni možnosti obnoviti vodnih zalog, tako smo “šparali” s tekočini kolikor se je dalo. Vendar pa smo bili že pod Voglom relativno “suhi”. Pred nami pa še dolga pot…

Nadaljujejmo na Rodico z minimalno zalogo tekočine. Na Rodici nas pričaka nekaj meglic, vendar pa so ragledi še vedno fantastični. Tik pod vzponom na Rodico se moja kamela skoraj “izsuši” tako, da sem odvisen od “vodne” pomoči kameradov.  Hvala, fantje! 😀

Od Rodice nadaljujejmo še do najbolj vzhodne točke našega popotovanja in sicer na Črno prst. Pot še vedno fantastično razgledna, da nam ni prevroče pa skrbi veter ki skrbi za navdušenje tudi drugih.

S Črno prstjo je zgodba takšna kot se je pokazala tudi tokrat. Čeprav je iz Rodice videti daleč je pot do tja še veliko daljša. Kot bi jo nekdo premikal stran. 😀 heheheh…. in to smo doživeli tokrat.

Že čisto “izsušeni” dosežemo Črno prst in seldil ja zaslužena pavzica in radler. Nekoliko obnovimo “tekoče” zaloge pred spustom v dolino. Spust je bil na začetku še posebej zanimiv, saj so bile skale mastne, da je bilo veselje.  Nadaljujejmo mimo Oražnove koče proti Polju. Sledi še kilometer asfaltne ceste in zaslužen skok v Bohinjsko jezero. Nato pa še zaslužena pica in radler ob podoživljanju poti. Vsekakor pot vredna ponovitve. Hvala fantje za družbo in dobro voljo in vodo 😀 na pot. V glavnem uživancija sto na uro. 😀

Še nekaj tehničnih pogledov.