Bohinj, 23.4.2011

Že pred časom sem opravil zelo podobno pot vendar v bolj zimskem terminu. Glede na poletne temperature sem si tokrat obetal bolj kopno in tekaško pot, ki pa se je sprevrgla v vse kaj drugega… 😀

Začetek kot ponavadi na mostu pri sv. Janezu potem pa gasa ob jezeru. Vendar se kmalu ustavim, saj mi srce ne da, da ne bi slikal res čudovitega razgleda.

Bohinjsko jezero

Nadaljujejm po poti na Vogar…

Na poti na Vogar

…in naprej na Pršivec.

Na poti na Pršivec

Prejšnjič sem moral zaradi obilice snega na tem mestu obrniti, vendar tokat so razmere drugačne.  Pot je kopna in suha tako, da brez težav dosežem vrh Pršivca. Čeprav je nekaj meglic v zraku so razgledi čudoviti.

Vrh Pršivca

Vrh Pršivca

Do tukaj je bilo vse po planu, potem pa se je začelo. Od Pršivca čez planino Viševnik in naprej do Planine pri Jezeru je bilo presenetljivo veliko snega, ki se je kar lepo prediral. Izgledalo je nekako tako…prvi korak, drugi korak, tretji korak in hop do kolena se ugrezne…in spet prvi korak, drugi korak, tretji korak in hop do kolena se ugrezne in spet… ja, da človek “živčnega faše”…hehehehe… Da pa je bilo vse skupaj še bolj “zanimivo”, je bila zgornja plast snega nekoliko bolj trda oziroma skorjasta tako, da je ob skoraj vsakem ugrezu sledila še “snežna depilacija” v predelu piščali. …juhuhu…NOT!!! 😀

Temu primerna je bila tudi hitrost napredovanja, če se je dalo do Pršivca lepo teči, je bilo sedaj skoraj perverzno 🙂 o teku sploh razmišljati. Ko dosežem Planino pri Jezeru me preseneti kako malo  snega je tam, zato si rečem, da morda pa so razmere do Koče pri Triglavskih jezerih vseeno boljše.

Planina Viševnik

Planina pri Jezeru

In res so tudi bile, ampak zgolj nekaj 100 metrov, potem pa podobna pesem. V upanju, da se razmere izboljšajo vseeno nadaljujem, čeprav tudi že razmišljam o povratku. Na poti je še vedno predirajoči sneg, jaz pa že čez Planino Dedno polje in Planino Ovčarijo, tako da povratek ni več opcija. 😀 In nadaljujem do Koče pri Triglavskih jezerih.

Koča pri Triglavskih jezerih – Dvojno jezero

Pogled s poti na Komno na greben Zelnaric in Tičaric

Z razmerami sem se že čisto spoprijateljil, čeprav me je še vedno “sekalo” v noge, saj se zgornja plast snega ni in ni hotela zmehčati, čeprav je bilo sonce že visoko. Naprej proti Komni so razmere popolnoma enake. Na poti srečam še dva možakarja, ki sta se povzpela čez Komarčo, kjer je pot kopna in suha, sedaj pa prav tako bijeta boj s snegom do Komne.

Komna

Po poštenem sprehodu le dosežem Komno, kjer pa ponovno o snegu ni “ne duha ne sluha”…pot je kopna 😀  Še skok do koče in že grem v dolino.

Ena izmed mnogih serpentin

Nadaljujem po levem bregu Savice in nato po lovski poti do mostu, kjer sem začel. Tako, krog je sklenjen, noge oziroma piščali pa kar pošteno pečejo…le zakaj…hehehehehe (no, v bistvu je bilo v živo še hujše kot na sliki)… heheheh… 😀

Kje vse sem bil in nekaj statistike… 😀