Gran Canaria, 1.3.2014

Tekma, ki si vsekakor zasluži svoje pozornosti…

Dnevi pred tekmo so dosegljivi tukaj. Sedaj pa na »tekaško« stvar. Štart kot predvideno ob polnoči. To je pomenilo nekaj popoldanskega spanca saj se je obetala dolga noč in dolg dan. Stvari pa so povečini že pripravljene:

Nekaj ur prej se odpraviva iz Maspalomasa na štart dirke, ki je v mestecu Agaete na severu otoka. Spotoma pobereva še Aljošo in Nejo, ki se solidarno pridružita nočnemu pohajkovanju, čeprav imata zjutraj štart na maratonski oziroma 15 kilometrski razdalji. Hvala vama! 😀

Pred nami  je približno ura nočne vožnje. Prispemo v mestece Agaete. S sledenjem zvoku in lučem (reflektorjem) najdemo štart tekme. Vse je že pripravljeno. Ob pogledu na štartni obok pa se koža prvič naježi.

V bližini najdemo odprt lokalček, kjer si privoščimo dober »latte maciato«. Luštno se imamo, a ura hitro teče in počasi se je bilo potrebno pripraviti na štart. Sledijo zadnje priprave. Vse je na svojem mestu, obvezna oprema v nahrbtniku in že jo mahnemo proti štartu.

Na štartu pa zastrašujoč pogled. Zbrana je vsa ultra trail smetana…da se ti noge zašibijo. 😀

Še zadnji pozdrav in že gremo.

Vzdušje fantastično, muzika zaigra ljudje navijajo in že se vzpenjamo. Nekaj sto metrov ceste, potem pa oster ovinek in že je tukaj »pošten« breg. Trda tema, rahlo rosi, tla so nekoliko spolzka. Kam točno gremo, pa se mi niti ne sanja.

Po pobočju se že se oblikuje doooolga kača lučk. Včasih je bolje, da ne pogledam gor, saj prve lučke kažejo, da hriba še ne bo kmalu zmanjkalo…hehehehe…

Megla, piha, rosi. Tukaj na severu je prava zima v primerjavi z jugom. Neverjetno. Še dobro, da sem oblekel dolge rokave. Sledi nekaj spusta nato pa ponovno gor. Človek ima občutek kot bi se vzpenjal tja k oblakom. Nikoli konca…hehehehe… 😉

Seveda je sledil tudi spust…tak…masten. 😉 No, v nadaljevanju jih je bilo še kar nekaj. Huh, če seštejem še noč, meglo in veter je bil na trenutke pravi rodeo. Tudi potokov ni manjkalo. In da so ostale noge suhe je bilo potrebne kar nekaj previdnosti.

V začetnem delu tekme nisi skoraj nikoli sam. Vendar kaj veliko »klepetati« tudi ne gre, saj te povečini nihče ne razume prav dosti. Ja, tudi tukaj angleščina ni kaj dosti uporabna. Pa vendar sem in tja naletim na kakšnega angleško govorečega. Imam občutek, da je veselje obojestransko, da končno lahko kakšno rečemo.

Trasa je dobro označena, zato tudi ponoči ni dileme kam naprej. Noč se preveša v dan. Pravi balzam za oči in glavo. Nekoliko bolj sproščeno gre naprej. Sedaj vsaj točno veš kam stopiš.

Tudi vasice preko katerih tečemo so prav luštne.

Vzponi in spusti se ne nehajo. Praktično ni ravnine. Ali greš gor ali dol. Noge pa že terjajo svoj davek, vendar morala je na visokem nivoju. To je važno. Ko se s postojanke s sendvičem v roki premikam po hribu navzgor pa presenečenje. Zagledam Scotta Jureka. Nekaj časa nadaljujeva skupaj, vmes »malo« poklepetava si zaželiva srečo in že jo maham naprej. Ja, tokrat se mu ni izšlo. Ampak ob vseh njegovih uspehih…uf. Kapo dol!

Meglice se preganjajo po nebu, vendar slutiti je, da se obeta nekaj modrega. Modro nebo. 😀

Sonce je kmalu začelo pritiskati. Narava, ki se riše okoli nas pa prava fantazija. Iz ovinka v ovinek se menjavajo pogledi.

Postojank je dovolj, na njih pa skoraj vse mogoče. Le od časa do časa bi lahko okus ploščic zamenjali, saj se človek že preobje čokolade. Ja, tudi to je mogoče. Kdo bi si mislil?!?…hehehehe…

Vmes dohitim Čeha Jana s katerim nadaljujeva na markantno goro Roque Nublo. Najbolj markantno točko Gran Canarie. In pred nama je onovno vzpon, ki mu ni videti konca. Ampak z Janom veselo nakladava, “pihneva” kakšno šalo malo obnoviva rezultate olimpijskih iger in vzpon je takoj nekoliko krajši. Na vrhu pa… »pay back time«…razgled, ki mu ni para. 😀 😀

Še do »stolpa«, kjer je kontrola in že sem na proti proti najvišjemu vrhu na 127 kilometrov dolgi trasi. Pot pa je še kar ponujala prelepe poglede…ja, trasa ni prav nič dolgočasna. Prav nasprotno. 😀

Vmes se je zgodila še postojanka Garañón (82 km), kjer so nas čakale stvari, ki smo jih oddali ob prijavi. Preoblečem majico, napolnim kamelo, vmes še pojem nekaj odličnih makaronov in tik ob odhodu za seboj zaslišim…stop…stop!!! Uf, kaj sem naredil narobe.  Na srečo nič takega, sledil je le pregled obvezne opreme. Da slučajno ne bi kdo preveč spraznil svojega nahrbtnika. 😉 Vse štima, in že nadaljujem preko čudovitega borovega gozdička (no, vsaj videti so kot borovci). Potem pa se začne grizenje kolen do najvišjega vrha na 1938 metrih. Pogled pa kamor seže oko. Prelepo…

Na vrhu so noge že pošteno načete, pred mano pa še maratonska razdalja. Sledi spust. Tega se bojim. Spusti mi tokrat pošteno popestrijo popotovanje. Na srečo pa zaenkrat niso prestrmi. Še sreča, da takrat nisem vedel kaj vse me še čaka.

In ponovno v dolino in ponovno navzgor. V mislih sem imel veliko manjši hrib, a glej ga zlomka. Pogledam navzgor in komajda sem še videl človeka, tako daleč navzgor. Nič, gel v usta, čeprav bi šel lažje ven kot notri, ter v svojem tempu napadem hrib. Hriba zmanjka, meni pa počasi tudi pijače. Sonce pa še kar pritiska in pritiska in tudi vetrčka je vedno manj…postaja zatohlo. Ampak pogledi odtehtajo vse.

In nato je sledil spust vseh spustov. Vsaj meni se je takrat tako zdelo. Noge so bile že »razštelane«, strmina »na glavo«, za povrhu pa še kotaleče kamenje pod nogami. In je trajalo in trajalo in trajalo…(saj vem, verjetno se je le meni tako zdelo…hehehehe…)

Ker sem se “malo” uštel mi je vmes zmanjkalo pijače in sem dno doline dosegel »suh kot poper«. Na postojanki so me sicer malo čudno gledali, ko sem hotel skoraj »pojesti« cel sod vode in coca-cole ampak žeja je žeja. Kaj hočemo…hehehe… 😉

Pred mano je še zadnjih 15 km. In še dobro, da nisem vedel kakšnih. Po pravici povedano dolina je lepa, vendar zna biti več kot 10 kilometrov makadam ceste tudi hudo psihično utrujajoča zadeva.

Zadnji 3-4 kilometri pa so…hm… nekaj posebnega. Tek po sredini, ekstremno široke kamnite struge vse do centra Maspalomasa.

Struga se konča pred menoj pa še nekaj 100 metrov. Ljudje že žvižgajo, ploskajo, navijajo. Adrenalin skače, svojih »razštelanih« nog pa ne čutim več. Kot bi bile nove. In kot bi hodil nekaj centimetrov nad tlemi. Ne ni privid. Le tečem po mivki. …hehehehe… 😀 Zadnji ovinek in kratka ravnina je speljana po peščeni plaži nato zavoj na travo mimo svetilnika in v cilj. Ljudi je polno, jaz pa z nasmehom v cilj. Poskok seveda ni izostal.

V cilju me že čaka Andreja. Kmalu pa zagledam še Nejo in Aljošo. Vsi veseli v cilju. Vsi polni doživetij. Ker to je bilo čisto zares, pravo doživetje.

Sonce je počasi zaključevalo svoj dan, kakor tudi mi svojega. Sledilo je tuširanje in nato »hoja k sebi«. Vročina in kilometri so pač pustili svoj pečat. 😀 Na koncu popotovanja za piko na i, pa ni smel manjkati en pravi »latte maciato«, seveda v odlični družbi 😀 😀 Hvala Neja in Muc! 😀

 Ob tem pa še zahvala vsem za vse pozitivne misli in sporočila. 1000x hvala in se vidimo v naslednji »bitki«. 😀 😀

 Tehnikalije: 127 km, +8500 višinskih metrov, čas: 18:56:45, 34. mesto