Ljubljana. 30.12.2012

Kako povezati tri oz. štiri najljubše vrhove v oklici Ljubljane… 😀

Ja to vprašanje je bilo že nekaj časa v moji glavi in tik pred iztekom leta z oznako 2012 je bil pravi čas, da si odgovorim na vprašanje.

Štartal sem kot ponavidi štartamo: na Jezeru pod Krimom. Spodaj megleno in nič kaj prijazno vreme. Pri Planinci pa se slika popolnoma spremen. Modro nebo in jutranje sonce. Božansko! 😀 Nadaljujem po dobro poznani poti in kar hitro dosežem vrh.

Spust sledi po poti vzpona, pri Planinci pa jo uberem v levo in proti Sv. Ani, ki pa je tokrat zavita v meglo.

Nato pa še spust do Jezera. Začne se malo daljše prečenje do naslednjega hriba. Nadaljujem kar po cesti do Podpeči do Notranjih Goric čez Podplešivico vse do avtoceste. Avtocesto prečkam pri Logu pri Brezovici in še kar nadaljujejm po cesti proti Dragomeru. Tu srečam prijaznega “bikerja”, ki mi pokaže pot na Debeli vrh, ki pelje proti Brezju pri Dobrovi. Gozdna pot je zares lepa vendar kar nekajkrat malo zatavam v oblici kolovoznih poti. Sicer je pot markirana ampak včasih misli in pozornost oddidejo tudi kam drugam. 😀

Kljub vsemu brez večjih težav napredujem po poti do glavne ceste, ki pelje proti Horjulu. Cesto prečkam, tabla pa me že usmeri proti Ključu.

Sledi krajši lep vzpon na Ključ od tam pa položen spust do Babne Gore in naprej do Belice.

Tukaj pa se prične vzpon na drugi hrib. Iz megle se kmalu dvignem na sonček v “kameli” pa se pojavi prava suša. Že majčkeno dehidriran dosežem vrh Grmade.

Z vrha se spustim na Gonte, kjer je pravo mravljišče. Tukaj napolnim “kamelco” in si privoščim Coca-Colo. Sledi vzpon na Tošč, kjer nas v novoletnem času, sedaj že tradicionalno pričaka novoletna smrečica. 😀

S Tošča sledi spust na Gonte od tam pa ponovno na Grmado…

…in naprej na Topol, kjer se odvija prava živčna vojna, saj se vsi želijo pripeljati prav pred vrata gostilne…neverjetno.

S Topola se dvignem na še en manjši vrh – Jeterbenk s katerega se že vidi naslednji cilj.

Z Jeterbenka sledi malo daljši spust proti Mednem. Od Medenga nadaljujejm preko lesenega mostu čez Savo in mimo Vikrč do Tacna. In tukaj še na zadnji hrib – Šmarna gora. Zgoraj pa sončni zahod. Fantazija! Privoščim si še odličen šmarnogorski čaj in že se spuščam v dolino, kjer me je pričakal prevoz domov.

Lepo popotovanje po nekaterih še nepretečenih poteh. Sicer sem jih večino že poznal pa vseeno se vedno zgodi ali vidi še kaj novega ali zanimivega. Vreme je služilo kot mora, le v dolinah se megla ni in ni hotela razkaditi. Je bilo pa zato toliko slajše na vrhovih. In seveda ni lepšega kot, da te na koncu poti pričaka žena. Super! 😀

In še nekaj tehnikalij: skupaj se je nabralo za  65 km s 3350 metri pozitivne višinske razlike.