Škofja Loka, 1.-2.5.2011

Tokrat je bil v planu nekakšen “neuradni” treking Slovenske treking lige in sicer obisk vseh škofjeloških hribov v 24 urah oziroma kot se je na koncu izkazalo je bila to “misija nemogoče”. Vseeno pa je bilo nepozabno doživetje.

Več ali manj vse takšne in drugačne preizkušnje vzamem predvsem z namenom dobrega treninga za WS100 in tudi tokrat ni bilo nič drugače.  Na odisejado po škofjeloških vrhovih sva se odpravila skupaj s Petrom Macuhom s katerim sva že prva leta po nastanku Slovenske treking lige skupaj tekmovala v kategoriji dvojic. In lepo je bilo ponovno združiti moči in se podati novim izzivom naproti.

“Težko” planiranje 😀

V nasprotju z večino sva se po “težkih” debatah in mislih na koncu le odločila, da najprej napadeva severni del, ki ga v večini nisva poznala NIČ, ter, da se naslednji dan odpraviva na sever v bolj znane konce.

Na štartu “Goreči grom”

Pot na jugu vsekakor ni bila lahka, predvsem iz orientacijskega vidika tako, da o kakšnem hitrem napredovanju med točkami ni bilo govora…hehehe

En prvih vrhov… 😀

Že kmalu po začetku naju ujame še toča, tako da sva primorana nekoliko “povedriti” pod eno izmed smrek. Kmalu se je vreme nekoliko vneslo, je pa še vedno toliko kapljalo, da sva bila mokra. Vendar pa kakšnega hudega mraza ni bilo, čeprav me je v roke vseeno nekoliko zeblo.

Pri nočnem pohodu pa naenkrat v daljavi zagledava dve lučki, ki se približujeta in kaj drugega, kot da so “naši” ni bilo pričakovati…kdo pa še ponoči lomasti “bogu za hrbtom”… 😀  Super družba in skupaj nadaljujemo pot, hkrati pa si privoščimo še en malo daljši ovinek po cesti, saj nam ni do lomastenja po gozdu sredi noči. “Vojaška” kompanjona se odločita, da imata zadosti in da si bosta namesto hladne, meglene noči privoščila vroč tuš in toplo posteljo, zato se ločimo, hkrati pa nama prepustita nekaj odvečnih zalog, ki jih sama nista potrebovala. Hvala fanta! Ob taki kolegialnosti…samo kapo dol. 😀

Še posebej zanimivo je bilo obiskovanje vrhov ponoči, ko ti noben drug kot GPS ni bil zmožen povedati, da si res na vrhu. Noč, megla, brezpotje…ja, edino GPS te še reši…hehehehehehe

Na enem izmed hribčkov, ko je bila ura nekaj minut čez polnoč me preseneti še Peter s čestitko za rojstni dan, skupaj pa si privoščiva še sendvič z lososom, ki sta nama ga “vojaka” podarila…njam…njam… 😀

Tako nadaljujeva v noč, ki se proti vrhu Lubnika zjasni in nama privošči čudovit nočni razgled na Škofjo Loko. Zaradi inverzije pa so tudi temperature na vrhu nekoliko bolj prijazne tako, da je bilo prav prijetno.

PeterM na vrhu Lubnika

Nadaljevnaje poti je bilo kar zahtevno zaradi “mastnih” skal in kamenja ter seveda noči, vendar srečno prispeva v Škofjo Loko, kjer se odpraviva še v južni del.

Od tu naprej si greha frej!

Tam naju je čakala po večini pot, ki je sledila markacijam zato tudi orientacija ni bila posebno težka hkrati pa nama je bil teren kar dobro poznan še iz trekingov prejšnjih let oziroma iz “trening tekov”.

To je bilo enih drv… 😀

Meglice se preganjajo, vendar pa sva vseeno nekoliko deležna tudi sončka na Osolniku. Uf, kako paše ko te malo pogrejejo sončni žarki. Na vrhu si privoščiva malico potem pa že nadaljujeva.

Na poti na Osovnik (senca vas pozdravlja…hehehehe…)

Na vrhu Osovnika

Tudi takšen teren se najde… 😀

Na poti… 😀

Tudi kakšno oglarsko kopo se še sreča…no, pred kratkim je bila… 😀

Listnata avtocesta poti Sv. Andreju… 😀

Kar lepo napredujeva in pred nama je še zadnji vrh pred spustom v Škofjo Loko. In ta nama je za konec dal “vetra”, saj sta tako vzpon kot spust strma kot hudič, še posebno pri spustu pa lahko kaj hitro naletiš na neprehoden teren.

V glavnem super preizkušnja v odlični družbi tako, da užitek ne more izostati. Res uživancija v pravem pomenu besede. Na koncu pa za piko na i, še odličen golaž in mrzel radler in kavica v vrhunski družbi. 😀

“Goreči grom” na cilju

Čudoviti spomini, štirje klopi in nič bolečin v nogah je tokratni rezultat. Vrhunsko! 😀 V torek pa smo že leteli po K-Rožniku.

Konec… 😀