Western States 100 – poročilo

Squaw Valley – Auburn, 23. in 24. 6. 2012

Tokrat že drugič na legendarnem Western States-u 100, ki pa je bil letos pravo nasprotje lanskega leta…

Tukaj predvsem mislim na vreme, vendar o tem nekoliko kasneje. 😀

Letos sva v Ameriko prispela že teden dni pred štartom, tako da je bilo dovolj časa za vse “opravke”, no vmes sva se celo majčkeno potepala po hribih (Yosemite), vmes pa je “padel” še en polmaraton v San Franciscu – Zombie Runner.

Kaj hitro je napočil petek, ko je bilo potrebno v Squaw Valley na prijavo. Po podpisovanju obrazcev je sledilo uradno slikanje, nato dvig “goodie bag-a” in še obvezno tehtanje. Vse je potekalo tekoče in brez problemov, predvsem pa v zelo sproščenem vzdušju. 😀

Po uspešni prijavi je bilo potrebno še dostaviti opremo, ki jo je organizator kasneje prepeljal na postojanke. In ker tokrat ni bilo snega na poti, sem predvideval, da bom imel bolj suhe noge kot prešnje leto, zato sem se odločil le za eno preobuvanje in sicer na postojanki Rucky Chucky, po prečkanju American River.

Po vsem opravljenem in med čakanjem na skupni uradni sestanek, si privoščiva še kavico v eni od kavarn v Squaw Valley-u. Ob 13:30 je tako sledil skupni sestanek s predstavitvijo vseh najboljših tekačev in tekačic in podelitvijo različnih priznanj prostovoljcem, ki vsako leto poskrbijo za urejenost proge Western States-a.

Po sestanku je sledilo hitro vračanje v South Lake Tahoe, kjer sva bila nastanjena do štarta tekme. Še kosilo oz. večerja, nato pa spanje. Vstajanje nekaj pred 2. uro zjutraj, saj je bila pred nama skoraj ena ura vožnje. Čeprav sva vstala skoraj sredi noči je bilo razpoloženje odlično, saj je bilo za nama skoraj 7 ur dobrega spanca. 😀

V Squaw Vally sva prispela nekaj čez 3. uro zjutraj, ko se tekmovalci in spremljevalci že počasi zbirajo. Sledil je zajtrk, ki nam ga je pripravil organizator in pa dvig štartne številke in čipa. Seveda ni šlo brez klobuka Slovenija, ki je postal prava atrakcija. 😀  Časa do štarta je bilo še dovolj, tako da sva se lahko še javila “v živo” na blogu…potem pa so počasi sledile priprave na štart.

Zunaj je bilo kot ponavadi mrzlo (cca. 5°C), zato je večina tekmovalcev čakala v hotelu ali pa se grela ob ognju na štartni ploščadi. Na nebu pa se ni dogajalo nič posebnega, le nekaj oblakov se je podilo. Pozitivne energije na štartu pa toliko, da bi jo lahko rezal z nožem, adrenalin teče v potokih, po koži pa mravljinci… 😀

Uf, kar ne morem verjeti, da sem ponovno na štartu in da je pred mano ponovno vseh 100 milj. 😀 Še nekaj sekund in POK. Možakar s puško je ustrelil in začelo se je… Vzdušje je nemogoče opisati…:D

In gremo v prvi hrib, tokrat z nekoliko rezerve, saj sem za prehitri štart v lanskem letu plačal prevelik davek, da bi se tudi letos brezglavo zagnal v hrib. 😀 Na drugem ovinku še zadnjič srečam Andrejo, kjer se tudi posloviva, saj se v naslednjih 10-12 urah ne bova več videla.

Proti vrhu hriba se začne vreme čudno obnašati. Na nebu je vedno več oblakov in prične neugodno pihati. Nekoliko višje se veter pošteno okrepi zraven pa začne padati še dež, kasneje pa sodrga. Neverjetno, povsem drugače kot lansko leto in predvsem nenavadno za ta letni čas. Veter postane zares močan, tako da se na vzponu od časa do časa kar skrijem za kakšnim od tekmovalcev, ki ima na sebi vetrovko, saj bi me drugače prepihalo, da bi bilo veselje. Sodrga me lepo špika po obrazu, rok pa od mraza počasi ne čutim več.  Tik pod vrhom in na vrhu Emigrant passa je veter že tako močan, da je včasih že prav težko dihati hkrati pa mi še prestavlja noge. Juhuhu…kaj hočemo, saj je tako za vse enako…hehehehe. 😀

Na drugi strani hriba je situacija nekoliko boljša kar se vetra tiče, čeprav mraz še vedno vztraja. Na srečo letos vsaj snega ni na progi, kajti drugače bi bilo “veselje” popolno. 😀 Trasa teka je v začetnem delu letos drugačna oziroma je “originalna”, saj smo lansko leto tekli po t.i. “snežni” trasi.  Tečem lepo v svojem tempu in se nič kaj dosti ne obremenjujem če me kdo prehiti oziroma mu tudi ne poskušam slediti, saj je lahko hitro prehitro.

Kasneje na enemu izmed manjših spustov počasi dohitim Alizo Lapierre, s katero sva že v lanskem letu skupaj pretekla kar nekaj poti. Na kratko se “zaklepetava”, nakar ugotovim da mi tempo, ki ga ima Aliza povsem odgovarja. Tako v družbi nadaljujeva, mraz pa še kar ne pojenja. V roke me še vedno zebe, da je kaj in tako imam resne težave spraviti gel iz žepka nahrbtnika oziroma ga sploh odpreti. Z nekaj improvizacije in “MacGyver-ske” spretnosti mi tudi to uspe. 😀 Da pa bi naredil vmes kakšno fotografijo, pa lahko bolj kot ne samo sanjam… 😀

Aliza čez postojanke dobesedno poleti, sam pa se nekoliko ustavim in poskušam pobrati vsaj nekaj krekerjev, kar pa je skoraj “mission impossible”, saj v rokah ni prav nobenega občutka. Vseeno na izhodih nekoliko zmanjša tempo, tako da ponovno nadaljujeva skupaj. Vmes pa debata, tako da milje kar tečeje mimo naju. 😀

Po kakšnih 6-7 urah teka se končno nekoliko otopli in počasi roke postanejo ponovno moje. 😀 Posijejo tudi prvi sončni žarki, kar je prav prijetna sprememba po vsej sivini, ki smo jo doživljali v teh urah.

Počutje je zares odlično, zato nadaljujeva v zastavljenem tempu in kaj hitro ujameva še trenutno četrto in tretje uvrščeno žensko in pa enega tekmovalca. Tako skupaj v skupini treh tekačic in enega tekača nadaljujemo pot čez kanjone. Vzdušje pa je bilo prav neverjetno, polno “zajebancije”… ženske pa so imele vmes prave “ženske pogovore”…hehehehe…tako, da sva se včasih z drugim tekačem kar spogledala. 😀

Malo pred Michigan Bluff-om sva s tekmovalcem nekoliko potegnila, do Foresthill-a pa sem nadaljeval sam. Vreme se je ponovno obrnilo, sedaj pa v drugo skrajnost in sedaj nas je napadala vročina. 😀

Končno prispem na Foresthill, kjer prvič tudi bolj natančno pogledam na uro, vendar še vedno ne vem kako hiter sem. Vem le, da se počutim odlično in da nisem niti približno tako utrujen in “scuzan” kot lansko leto.  Na Foresthillu tako ponovno srečam Andrejo, čaka pa me tudi že pacer Jeff. Kako lepo je videti znane obraze po toliko urah teka. 😀 Tukaj si privoščim nekoliko daljši postanek, ki pa ni bil prav pameten, saj sem hitro dobil nekoliko trde noge.

Skupaj z Jeffom nadaljujeva proti American river, z Andrejo pa se ponovno srečava tik pred ciljem. Noge se počasi ogrejejo in ponovno lahko tečem v svojem ritmu. Jeff me med tem spodbuje in pove, da sem v bistvu kar pošteno pred lanskim časom in da bi me zaradi tega skoraj zgrešil na Foresthill-u. 😀 Tudi občutki in počutje je nepredstavljivo boljše od lanskega leta. Kmalu prideva do reke in do točke, kjer sem imel v lasnkem letu že temo, tokrat pa je bilo sonce še visoko. Super, že lansko leto sem si želel, da bi do prečkanja reke prišel še v času dneva in letos mi bo to sigurno uspelo. 😀 Juhuhu…

Oba sva se tudi veselila prečkanja reke, saj so nam obetali “bredenje” čez reko. Vendar so naju na kotrolni točki Rucky Chucky presenetili in naložili v čoln in prepeljali čez reko. To naju je malo razočaralo, vendar ker sem imel vseskozi v glavi, da se bom osvežil v reki, sem naravnost iz čolna zabredel nazaj v reko in se osvežil kot se zagre. 😀

Hop, ven iz reke in na postojanko, kjer so me že čakali sveži copati. Občutki, ko po 80 miljah obuješ sveže superge in nogavice so nepredstavljivi. 😀 V lepem tempu nadaljujejva na vzponu na Green Gate, kjer me pričakata še Carlos in Cameron. Tukaj se z Jeffom posloviva, z mano pa nadaljuje Carlos.

Neverjetno, vse to kar sem v lanskem letu tekel ponoči, je sedaj obsijano z zahajajočim soncem. In kakšni pogledi in kakšna pot. Počutje pa še vedno odlično, seveda z manjšimi vzponi in padci, ki pa so nekaj čisto normalnega. S Carlosom kar lepo debatirava in se hecava, tako da milje oz. kilometri kar neverjetno hitro minevajo. Le  na vzponu proti Highway 49 je bilo kot bi se nekdo hecal z nama, saj vzpona ni in ni hotelo biti konec.

Na Highway 49 se s Carlosom posloviva, z mano pa prične teči Cameron. Tukaj se je tudi že spustila tema, tako da naju je čakal tek z lučkami. Lepo napredujeva vse do No hand bridge-a, kjer pa pogled že zanese na vrh Robie point-a. Počasi pod kožo pa že leze nepopisno veselje, saj na tej točki enostavno veš, da ti bo uspelo. 😀 Tudi zadnji vzpon s cca. 260 metri višinske razlike je prav sladek, še posebno ker je počutje zares odlično.

Robie Point, še 1.1 milje do cilja. Ko bi lahko zamrznil te občutke. Neverjetno. 😀 Na cesti, ki vodi proti cilju se je zbrala prava navijaška “garda”, ki je povzročila pravo eksplozijo adrenalina, da sem imel občutek kot bi tekel na zračni blazini. 😀

Tik pred vstopom na štadion me je pričakala Andreja z ekipo in tako smo skupaj odtekli še zadnjih 400 metrov do cilja. To je je bila zmaga vseh. 😀 Še poskok, brez klobuka tako ne gre in cilj… 😀 Občutki fenomenalni in neponovljivi. Enostavno je nemogoče opisati z besedami. Uf, ko samo pomislim, se mi naježi koža… 😀

Sledilo je še tehtanje in pa odvzem krvi, potem pa smo jo kar hitro popihali proti Sacramentu h Cameronu, saj je bil zunaj pošten mraz, ki mi je ponovno prišel do kosti. Sledil je vroč tuš in pa zasluženih nekaj ur spanja v mehki postelji. 😀

Naslednje jutro sva jo popihala nazaj v Auburn, kjer so nekateri še vedno prihajali v cilj. Privoščila sva si še zaslužen tipični ameriški zajtrk, ki ga je pripravil organizator in počakala na slovesno podelitev nagrad in zaponk. 😀

Ponovno enkratno doživetje in enkratna izkušnja, ki jo je kar težko opisati z besedami. Še posebej ko imaš ob sebi ljudi, ki te pri tem podpirajo oziroma ti pomagajo. In na tem mestu gre seveda največja zahvala Andreji, ki mi stoji ob strani in me pri vsem skupaj podpira. 😀 Seveda gre velika zahvala tudi mojim “pace maker-jem” Cameronu, Jeffu in Carlosu, ki so mi nesebično ponudili pomoč in me vzpobujali na progi in z mano pretekli 40 milj. Še posebej pa gre zahvala Cameronu, ki je vse skupaj tudi organiziral in naju tudi prenočil. 😀 In seveda zahvala vsem, ki ste spremljali, navijali in vzpodbujali preko bloga oziroma Tekaškega foruma, vsem, ki ste pošiljali pozitivne misli, držali pesti, … zares velika hvala. 😀


9 Responses to “Western States 100 – poročilo”

Leave a Reply